Odvzemi drugemu moč

Ve se, da je lažje govoriti kot narediti. Nekaterim pa nam je še lažje pisati kot govoriti. Tako si v glavi velikokrat pišem govore, ki jih namišljeno recitiram osebi pred mano. Zrem ji v oči in ji jasno, glasno, artikulirano povem, kar ji gre. Vse. Takrat se zdim sama sebi zelo kruta. Resnica pač boli, vemo ... Zato se ti govori nikoli ne zgodijo zares, a verjamem, da se z njihovo močno vizualizacijo stvarstvo obrne v smeri povedanega. Če v mislih dovolj časa ponavljaš eno stvar, se bo ta začela tako obnašati.

Vas kdaj kdo spravi v slabo voljo? Sicer vemo, da se v slabo voljo lahko spravimo le sami. In da je lastno počutje odvisno od nas samih. Dejanje drugega me zato ne more spraviti v slabo voljo. To si ponavljam v glavi. To si daj v glavo, bi rekel moj oče.

Odvzemi moč drugemu, odvzemi mu vpliv nase. Težko, vem, a se da. Sploh če boli ... Ker sem rahlo mazohistične narave, mi bolečina prav prija in težko se od nje poslovim. Vem pa, da ona ni noben življenjski biser. Zato bi se je zdajle lahko oklenila in jo držala do konca. Lahko bi pustila, da dejanje drugega posrka moje srce, ga razcefra na koščke in jih potrosi v že tako onesnažen potok.Bebec, S preprostim korakom je izbrisan moj obstoj. Danes pač lahko nek klik povzroči socialno smrt za nekoga. Recimo, pridružiš se skupnosti na FaceBooku in nihče od dodanih prijateljev te ne potrdi. Bang in ne obstajaš. Nekdo drug stisne gumb Ignore in možnsti za obstoj gredo po zlu. FaceBook mi gre na živce, ker iz ljudi dela lažnivce. Oz. ljudje FB uporabljamo za svoje laži. MIrno lahko lažemo. Sploh je glavni keč, da lahko druge nateguješ. Vedoč ali nevedoč, da nateguješ zgolj sebe. FaceBook je idilična laž. Super poligon za ustvarjanje svoje zlagane podobe. Super poligon za konstantno samopromocijo slehernega posameznika. Sodelujem zato, da vidim, kaj se dogaja. Danes sem videla eno veliko, gromozansko, grozovito laž. NIsem ji dodala commenta. Rajši sem napisala ta zapis. Kajti tudi jaz na FaceBooku lažem ...

V kotičke oči mi pritisnejo solze. Ko jih začutim, nimam razloga, da jih spustim preko veke. Jaz vem, kaj je v srcu. Obkljukan kvadratek na virtualnem vprašalniku ni dovolj mesen, da bi mu dovolila postati realnost. Moti me le to, da je tudi virtualnost realnost. Kaj si umišljam? Kaj je bolj res? Nazadnje pa - kaj je to sploh važno? Kakor se obnašaš do mene, to dobiš nazej. Ignoriraj me, ignoriran boš. Zakon narave je pač tak.

Odvzamem ti moč in počutim se fajn.