Jah, sedim včeraj zvečer na pivu, tam na ploščadi Ajdovščina v Pelikanu, ne ... Bila sem z biciklom - prvič v letošnji sezoni. Prav včeraj sem ga prevzela iz kolesarnice, kjer je bil v varstvu pri prijateljicah. Ga napumpala, mu obrisala prah. In sva šla ... Vožnja z biciklom po mestu je v Ljubljani res luštna. Toplo je bilo in mislila sem si - grem tja na pivo, zagotovo bo prišel mimo kakšen znanec. V Ljubljani pač nimam več te intime samotnega sedenja v kafičih. Mislim, lahko jo imam, če grem recimo v Mango bar v Dravlje, ampak še tam bi se našel kdo od znanih. Ja, saj res, tam sva enkrat trčila z Aljotom. Intimo, kakršno mislim, imam zdaj v Kopru, na vsej Obali. Kamor koli grem, me nihče ne pozna. Cenim to danost.
No, pa je prišel Bog ... V podobi Robija, tistega čupavega rokerskega zaporniškega duhovnika. Objem ob srečanju in slovesu, vmes pa čvek. Med drugim tudi o finančnih zmogljivostih cerkve.
Ko se je na biciklu oddaljeval, sem zavzela gledišče interpretacije o duhovniškem poslanstvu. Dobila sem objem Boga.
Bogovsko pa sem se počutila danes jaz, ko sem sredi dneva legla k počitku, na travo v Tivoliju. Mini siestica po kosilu, malce valjanja po travi, par minut zaprtih oči. Fajn je to. Potem pa dalje. V kafič, odpreti kompjuter, delati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar