Mislila sem, da je metuljka. A je bilo kmalu jasno, da je ena posebna vešča. Ker namreč - je bila tako neumno pri miru, na par centimetrov bl(-j)ižine, kot metuljka bi ne bila nikoli. Že davno bi zamahnila s krilci. No, tale pa ... Se je še pustila maltretirati. Nežno sem jo prijela za krilce, da si postavim kompozicijo. Sicer, no ... Ni bila najbolj možno neumna. Ker mi je vztrajno obračala hrbet in kazala rit. Celo moj prst je napadla, da mi dopove, naj jo pustim. Ampak, čakajmo malo, no. Na moji terasi sem jaz gospodarica. Če ti kaj ne paše, odleti. In sem jo s prstom lepo zbezala k odletu. Včeraj miš v spalnici, danes pikasta vešča na terasci. martinčkov pa ne štejem več. Kaj šele pajkov, strgul in drugih žužkov. Vsaj komarji še niso začeli s svojo objestnostjo.
Krasno jutro je bilo. Krasno. Na biciklu ob 7h, 25km krog, potem delo, telovadba, trgovina, preurejanje terase, kuharija - u, naredila sem dušeno mlado zelje s piro, lečo in sejtanom (za znoret odlično) - spet malo dela, prijateljskega kramljanja, branja, pospravljanja cunj, večerja (omeleta z bučkami in dvoje barv paprik), pa še eno prijateljsko kramljanje in počasi bom legla.
Ramišljala sem, kako velika skala mora pasti človeku na glavo, da se vsaj malo spremeni. Na bolje, jasno. A ne vem, če je ravno stvar velikosti. Včasih je dovolj že drobec peska. V oči. Z njim ignoranca, pa gre.
Imam nov plažni stol. Namenjen pitju kave na sončku ob terasi. To mi je manjkalo že od prvega spomladanskega sonca. Lanskega. 10 €. Odličen nakup.
Pogrešam pisanje knjige, a ne kaže kmalu. Obveznosti pritiskajo, potrebujem šelestenje v denarnici.
Ajde.
Ni komentarjev:
Objavite komentar