Kam sem dala ta kamenček, no?
Če zložim dan, kot bi zlagala kamenčke, so njegovi delčki lepo eden poleg drugega. Vsi iste velikosti. A če dnevu pridodam noč, e, tu pa malček zagusti.
Napotim se v spalnico, joj, ko se spomnim, da moram še posteljo obleči. Joj, kako se mi ne da. Ampak ... Presenečenje! Stopim v spalnico, na postelji še nekaj nezloženih cunj, ko mi nekaj na teh cunjah zvizne, zvizzzzzz, joj, kaj je to. Aaaaaaaaa, miš. Miš na cunjah, na postelji, zdaj pod cunjami. Aaaaaaaaaaaa. Ne vem, katera se je bolj ustrašila. Sem bila kot una temnopolta gospa v pumparicah iz Tom&Jerry-a. Vse lepo in prav, ampak z mišjo ukvarjat se sredi noči, to pa se ne bi. A se. Gledam tisti repek, ki binglja izpod odeje. Gabi se mi, besna sem, a se rajši pomirim. Kar vnaprej postanem mirna. Kaj hočeš. Miš je tu. In z njo se moram ukvarjati. Dvignem odejo, ko zvizne med rob postelje in jogija. AAAAAAAAAA, ma kaj zdaj jo bom lovila sem in tja? Spomnim se na zvok, ki sem ga prej iz dnevne sobe slišala na terasi. Ja, zdaj vem, da je bila miš. Dvignem jogi, ko spizdi pod posteljo. Joj, koliko prahu. Vzamem metlo, še malo in bi šla nekam po pumparice, da bom res avtentična. Ona škramblja sem ter tja. Ok, kako bom zdaj jaz tukaj spala? Res sem zadnjič razmišljala, da itak kar naprej spim na terasi in da lahko dam spalnico v najem. Ampak ne miški. Nisva se nič o tem pogovarjali. Sploh pa, kaj ti je, d a meni nič, tebi nič, kar prideš v tujo spalnico in zlezeš v posteljo. Posesam in pometem, ona nekam za omaro. Joj, pa da ni kje v omari kakšna luknja. In se že vidim, kako jutri iz omar zlagam vse cunje in v kmetijski zadrugi kupujem past. Ter sir, nujno! Nič. Kaj naj zdaj. Miška, pojdi ven, prosim. Ugasnem luč, zlezem na posteljo, stikam po netu, se treniram, da - ignoriram. Ko jo zaslišim v veži. Aha, opica! Ti bom že dala. Iznenada prižgem luč in se uzreva. Tam na koncu veže stoji kot vkopana in se gledava. Dvignem korak, ko se zažene v drugo stran. Hitro zaprem vrata spalnice. Jupi, v spalnici je ni več. No, vsaj upam, da ni imela še kakšnega kompanjona. A v veži, torej? Še vrata kopalnice pozaprem. Ok, veža. Spizdi nekam za omaro. Poskušam na grobo, čeprav vem, da to ne bo imelo rezultatov. Nasilje rodi nasilje, ne pa razumevanje. Ko se domislim. Jah, nič. Pustila bom odprta vhodna vrata in zunaj luč, pa upam, da ji bo potegnilo ... Da hočem, da gre ven! Saj tam ji bo lepše. Tam je doma. Ona je tam, jaz sem tukaj. Misel na to, da jo nekega dne najdem nekje mrtvo, mi je hujša od te, da jo zdaj lovim po stanovanju. Se vrnem v posteljo. Ko jo spet slišim škrambljati po veži. In se domislim. Zunaj ugasnem luč. Ja, luč zunaj ni prepričljiva. Vstanem, storim. Misel na to, da spim pri odprtih vhodnih vratih - ignoriram. No in čez nekaj časa slišim neko ropotanje pod oknom. Predvidevam, da ji je uspelo. Hitro vstanem, zaprem in zaklenem vhodna vrata. Pa smo. Evo, za sovražnika je treba poskrbeti, pa sam najde svojo pot, drugam od tebe. Upam, da res. In da ne spi nekje za kakšno omaro v veži. In bo zjutraj zahtevala zajtrk. Presenečenje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar