Vzamem tvoj spomin v naročje.
Zakmašno se oblečem.
Se v tvoj vonj ovijem, rečem:
Nikar ne joči, ne stoj se žalostiti.
Sem sapa okrog tebe.
Ne moreš mi uiti.
Poglej v nebo, ne glej v ta kamen.
Te vidim, glej.
Jaz sem tvoj plamen.
Obleko slečem, ob sebi jo pogrnem.
Razblinim se iz tvojih misli.
Sem tukaj, zdaj, želim si tvoj smehljaj.
Run away with me.
In kaj bomo res počeli, ko nas bodo ljubljeni zrli v nagrobnik? Kdo bo koga tolažil? Kdo bo koga bolj ljubil?
Danes sem preživela v razmišljanju o smrti, ker je tako nanesla situacija v knjigi, ki jo pišem. 50 strani. Še 150. :)
Naj že bodo zvezde. Jasna noč se potrebuje, vesolje! Daj nam jo, ker rabimo sonce. Tole zdajle ni več v redu. Prosim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar