Seveda smo ljudje, kakopakdane.
Are we humans? prepevajo včerajšnja pop-kulturna novica dneva. Koncert The Killers je v e-socilanih mrežah, v keterih sodelujem, požel precej pozornosti. Eni razočarani, drugi navdušeni, tretji omenjajo blatne kopeli, četrti pa do koncerta skupine sploh niso poznali in se zdaj sprašujejo o njej. No, ker me na koncertu ni bilo, bom preskočila nadaljnje tematiziranje. Na The Killerse (en njihov star album imam iz Kambodže in najbrž ne dela več oz. sem ga - oh, saj res - v čistki pred meseci odvrgla v arjolsko kanto) pa me je spomnila izložba trboveljske veleblagovnice. S te perspektive je že dolgo nisem videla. Opustošeno zgornje nadstropje iz katerega zevajo prazne kovinske prodajne police so zavzele gole aranžerske ljudske lutke. Lutke lahko na en način delujejo kot gneča svingerjev, ki čaka na vstop v klub. Če predolgo zreš vanje, se ti zdi, da se že malce otipavajo. Druga prispodoba je lahko bolj apokaliptična. Goli človečnjaki so zadnji živi ostanki propadle potrošniške civilizacije. V trgovini, ki že od vedno propada. Morda je bila res l.78 nazadnje živa, vmes pa življenje zgolj glumi. Morda pa njenega življenjskega cikla ne poznam prav dobro in ravnokar čaka na nekaj norega.
V spomin si priklicujem notranjost tega prostora. Enkrat smo mi tam kupili Lego kocke. Tega se živo spomnim. Ali ne? Hm ... V spomin se zalezejo dvomi. Danes je to vrhunski prostor za galerijo s kavarno. In še čem. Po vsej dolžini so okna od vrha do tal. Uf ... Vrhunsko.
Podaljšan vikend v Trbowlah me je zopet opomnil na neslutene možnosti, ki ležijo v tej kotlini. Vse ostalo odmislimo.
Drugače pa sem danes ponosna nase. Zelo. Zbrala sem dovolj poguma (hvala, prijateljici za moralno podporo in poriv, ko sem ga najbolj potrebovala), moči in volje, da sem sedla na tisti zavarovalniški stol in izpolnjevala odškodninske zahtevke za popraviti avto. OMG! Ko bi se kdor koli drug lahko zavedal travme, bolečine, morečnosti in slabega počutja, ki se v meni naseli ob birokratskih podvigih, bi zagotovo to z veseljem opravil namesto mene. Ustanovimo lahko sklad, ki mi bo pomagal pri teh stvareh. Vse breme, ki se nakopiči do tega dogodka, ne izgine niti potem, ko je stvar že urejena. Za današnjo priložnost sem tako ustvarila lik malce neumne, pohlevne in skesane frklje. Zato, da sem lahko preživela. Med proceduro sem z veseljem pomagala gospe, ki je odškodninski zahtevek izpolnjevala prvič in ko so ji formular podali, je prebledela. Pogledala me je kot srnica preplašeno: "A ste vi že to kdaj pisali?" "Sem, kar pogumno gospa." Oči se ji še bolj razširijo. Dobim moč superjunakinje in nadaljujem: "Vam bom pomagala, no kje imate vozniško in zavarovalno polico in prometno dovoljenje. Aha, pa dajva." Ko gospa potegne prvo črto s kulijem, se mi orosijo oči. Črke ji težko tečejo. Obliko imajo nekaj med pisanimi in velikimi tiskanimi. Kulija zmanjkuje, črte črk ne vijugajo po planu. Razbrazdani roki se treseta. Gospa mi razloži vse, kar se ji je pripetilo in prijazna zavarovalničarka nama pomaga. Res je bila prijazna in res je želela pomagati, a ji nisem dala priložnosti. Moram pomagati tej gospe, ker se mi bo drugače zmešalo od gledanja zavarovalničarjev pri delu. Svakog dana ... U svakom pogledu ... Kucam iste stvari. Hvala bogu, pomislim, da prihajamo vedno novi ljudje. Hej, saj to je pa zanimivo. Nikoli ne veš, kdo te bo tisti dan napizdil, ker so mu ukradli žmigavce. Ja, takšen gospod je bil danes. Pravzaprav nas je napizdil vse po vrsti. Ker so mu na dopustu v Topolšici ukradli žmigavce. Ne ukradli kar tako. Zamenjali, pravzaprav in vzeli žarnice. Kako bizarna kraja, jebela. Vmes po radiu obvestilo, da na štajerski avtocesti voznik vozi po napačni strani. Midve z - imenujmo jo Nermina - pa vpisujeva še številko šasije, ki je res dolga klobasa in Nermina bi jo malo skrajšala. E, bo treba kar vse, gospa. A vse? Vse. Ko končava, še en lep čas še vedno čakamo na moje papirje. Nermina pravi, da tole pa dolgo traja. Rajši ji ne povem svojih travm okrog urejanja birokratskih zadev. "Sistem mora biti natančen," ji odvrnem. Prikima. Pridejo moji papirji, gospod Žmigavec še vedno z vso silo tolče s kulijem po formularju, Nermina se dolgočasi, zahvalim se zavarovalničarjem za prijaznost in okorakam k avtu. Zdi se mi, da visi v desno sprednjo stran. Teren pač, si rečem. Čeprav je desna sprednja stran tista, ki ga je nasrkala pri zadnji kaskaderski akciji. Za katero sem ravno tako izpolnjevala formular. In se začela na glas smejati, ko te formular povpraša o pričah in očevidcih dogodka. Hahahahaha, kaj bi pogledali varnostne kamere na OMV-ju v Kopru?
Občutek zmagoslavja me je nesel po poti domov. Zavarovalniška epizoda še ni končana, a opravila sem z njegovim najhujšim delom. Carica sem! Ja, je tako. Da vas vidim v moji koži pri opravkih na zavarovalnici. Aha! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar