Severni sij gledam

Pa je Zemlja res okrogla?

Večerni obod, ki se povezne nad dotično luko, je prav tak, kot je menda severni sij. Slednjega še nisem videla. Predstavljam si ga kot je tale reč nad takisto dotičnim pristaniščem. Tamle, preko palme, zrem vanj. Škržati terajo orkester na polno, sosedje so otvorili žurersko sezono na terasi. Okrog vogala mi puhajo dim zelene sreče. Pravijo, da so bili na jadranju nasekani ko marele. A ni ljubek izraz? Nasekani ko marele. Kot tiste s špriklami ali tiste s travnika? Ne vedo, niti sami. A bile so marele.

Danes sem poškodovala Garya. Zgleda, da je iz občutljivega testa. No, še v nečem sva si podobna. Senzibilca. Zlomila sem mu držalo za menjalnik, sebi sem zlomila srce. Z intenzivne nege so ga že prestavili na kirurgijo. Držalo pride jutri po pošti, strica ga bosta zamenjala in mu naredila prvi servis, 265km čez rok.

Drugače pa bi bilo fajn, če bi viseča vreča imela inštaliran WC. Nima ga. Zato vstanem in grem, kamor gre še cesar - peš, sam ali nag?

Severni sij je davno tega preplavila tema ter inštalirana kompozicija pricestnih lučk. Tole pač pišem že par ur. Silhueto palme, ki bdi nad daljavo pristanišča, še zaznam v tej temi. Mar naj v tej romantiki povem, da je nekdo na sosednjo teraso prišel spustiti svojo črevesno dušo s kalašnikovskim rafalom? Ok, povem. Nekdo je na sosednjo teraso prišel spustiti svojo črevesno dušo s kalašnikovskim rafalom. Vesolje mu daj zdravja!

Noč imam rada, ker vse okrog mene umiri. Le mene vznemiri. Ga ni lepšega.

Danes sem uradno zaljubljena vase.

p.s.

odkar mi je z desnega prstanca na nogi, po kužni bolezni, odpadel noht, mi ta prst ne poka več. pa tudi, če ga vlečem z obema rokama. bojim se, da mi je zakrnel.