Bilo je nekoč ...

Pozdrav s Čebin nad Trbovljami

... je začatek malodane vseh pravljc. Če ne vseh, pa je to stereotipna besedna zveza, ki aludira na pravljico. Uf, ulalalala, kakšen besedni zaklad, a?

Gre za to, da me je prešinilo, kako so pravljice en velik dramaturški nateg. Ker se začnejo s koncem in v bistvu je že na začetku jasno, da bo vsega tega kar sledi enkrat konec. A med prebiranjem na konec ne mislimo. Smo že pozabili, da je bil pravzaprav na začetku.

No in uni dan sediva s prijateljico in se pogvarjava o moških. O tem, da zakaj pričakujemo junake, superheroje, prince in tako naprej, ko pa tega pravzaprav sploh ne rabimo. Vsaj ne v teh oblikah. Kajti preživeti znamo zelo dobro same in to vse dokler se ne zapletemo, navežemo ni nasploh pomešamo s kakšnim moškim. Takrat kapituliramo in se nase vse od začetka jezimo. Ker hočemo pravljico, jasno. Ker so nam jih prebirali že od zibelke dalje. Ker so nam predvajali risanke. Ker imamo rade romantične filme. Tistega, kaj sledi po koncu tega dela zgodbe, do kamor nam jo pokažejo - pa ne vemo, ne vidimo, se s tem ne ukvarjamo. Če pa pogledamo na njen začetek, je jasno, kaj sledi: Bilo je nekoč ...

Danes, brez Garya, ki ga res izjemno pogrešam, krenem v hribe. Z avtom, no ... Groza, z avtom v hribe. Čeprav imam to tudi rada. Neskončne vožnje po razpredenih cesticah nad trboveljsko dolino. Sploh v zimskih nočeh, ko te ob cesti pričakajo srne. Ugasneš luči, voziš s štirimi smerniki. To ja, takšne vožnje so fantastične. Ali pa sedeš v avto se pelješ do nekam, parkiraš in stopiš v gozd, po travnikih, ... Tako danes vzamem kompjuter in se inštaliram na travniku med ivanščice. Gledam dol v našo dolino ... No ... ugotovim, da saj ni čudno, pravljice se začnejo s koncem in treba je spremeniti začetek. Ja, začetek zgodbe je zelo pomemben. Če se začetek začne s koncem, tisto vmes nima nobenega smisla. Ugotovim tudi to, da nekaj zagotovo vem - nočem pravljice. Pravljice so nateg.