Stvari se kar zgodijo. Zato se jim je dobro prepustiti. A pri tem se zgodi en hakeljc. Ko ugotoviš, da so se stvari kar zgodile, jih nemudoma začneš urejati. In se jim ne prepuščaš več. Na teh točkah me um še vedno ujame z njegovo pretkanostjo. Saj, nič ne rečem, hvaležna sem, da ga imam. Ampak je pa kar precej neumen, no ... Če misli, da ga ne bom odkrila v njegovih naklepih. Zdajle, recimo, me hoče prepričati v slabo voljo, žalost in praznino. Butec! Pa še srce mu nasede. Dva butca. Hvala bogu se vklopi razum, ki razkrinka um. In zdajle, prav zdajle, razum tudi išče dušo. Ne vem, kje se potika. Mislim, da ima slabo vest, pa se je skrila. Ubožica. Vedno potegne ta kratko. Razum bo poskušal vpodbuditi srce, da jo najde, potem pa jo prepričati, da naj začne delovati in se preneha skrivati, ker tako ne bo prišla daleč. Razen v depresijo nas bo vse skupaj povlekla. Duša ima magično moč. Vse lahko potegne za sabo. In to dolgoročno.
Potem pa takole ležim v postelji in ja, spet me bo še bolj bolel vrat, ter skušam razdeliti sebe med ta življenjski kvartet: kaj počne um, kaj počne srce, kaj duša in kaj razum. In jaz nad vsemi. To je ogromno dela v istem trenutku. Težko je ujeti vse naenkrat. Ne, nočem meditacije, kjer bi se ti med sabo prav lepo umirili, se spoprijateljili in mi pustili biti. Nočem tega, ker se želim skozi kvartet najti v prav tem doživljanju dane situacije. Poskusim.
Srce pravi: Pusti, ni pomembno, vse je v redu. // Svoboda.
Um pravi: Nič novega, saj veš, kako je, ne vem, zakaj pričakuješ, da bo drugače, zakaj pravzaprav sploh kaj pričakuješ. // Krivda.
Razum reče: Tako je, temu se nima smisla upirati in zdaj še bolj veš, kako ti je to pomembno. In normalno je, da si razočarana. // Sprejemanje.
Duša pa: Kot da bi v drugem gledala sebe, še bolj se ljubim. // Resnica.
No, zdaj ko smo se zmenili, grem spat. Ratalo mi je. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar