Smisel življenja je ležanje v travi
V svoji okolici opažam mnogo ljudi z vedenjskimi motnjami. Ki so posledica nepoštenega odnosa do sebe in pretiranega nastopaštva s posvojenimi plemenskimi maskami. To me strašno moti. Seveda zato, ker me to strašno moti pri sebi. Moti me, kadar sem v odnosu do nekoga nastopaška, delam nanj vtis in umiram pod težo maske, ki jo nosim. To se dogaja redko, a se. Največkrat takrat, ko ohranjam zdravo mero prijaznosti ali takrat, ko ohranjam nezdravo mero ega.
Tako včeraj ležim tam na travniku. Sonce mi posijava izza hrbta, malce zvijem hrbtenico, da mu nastavim obraz. Žužki mi lezejo za majico, s travnato bilko se žgečkam po nadlakti. Povej mi, oblak, ki si ravnokar zakril sonce - kaj je moje poslanstvo tule? Kje tiči razlog, da sploh še kdaj premaknem rit s tega travnika? Ta svet ne prenese tega, da sem lahko jaz, ta svet me kar naprej nekaj sili in preoblikuje in cenzurira in zahteva. Jah, kaj češ, ne vrtim se okrog tebe - mi svet odgovori. In to ni pošteno. Moj svet bi se moral vrteti okrog mene. In pika. Ko ugotovim, da v bistvu se. Ta trenutek traja max 4 sekunde. Nato se spet oprimem dejstva, da mi ni jasno, kaj bom počela še naslednjih 50-60 let. In kako naj se zaljubim v neko svoje početje, ki me bo vodilo dalje? Čemu naj dam smisel?
Kompliciram. Žužkov je vse več. Oblakov tudi. Zakaj ne znam ravnati s svobodo in v njej uživati? Zakaj se vtikam v kletke in obtežujem z zaporniškimi kroglami? Zato, ker mi manjka bližine in topline, ki si je sama ne zmorem dati. A kaj, ko v to ne verjamem. Bluzim, da me je za ustreliti. Želim si, da bi se mi zmešalo. Zavračam vse, kar je bilo doslej. Cepetam kot histeričen otrok. Z glavo se zaletavam v zid. Zgubljam veliko sliko. Ne vidim smisla za borbo. Obmetavam se s časom. Ali res naj ustvarim si načrt prihodnosti in jo začnem živeti? Kaj je to načrtovanje res edina možna pot? Očitno je tudi svobodo potrebno načrtovati, ugotavljam. A ko bi jaz le vedela, kaj od tega življenja hočem. Bi mi bilo veliko lažje ... No, Tejči, zdaj pa se spravi s tega travnika, kmalu bo večerja. In tako se prav nikoli ničesar dokončno ne zmenim s sabo. Če pa že vsaj za trenutek mislim, da sem se nekaj dogovorila, je dogovor že takoj naslednji dan ali celo že naslednji trenutek luknjast kot ementaler in mu zato ne verjamem več. Ali pa nanj pozabim. Spomin res čudno deluje. Kako pozabljamo, zakaj pozabljamo in česa se spominjamo? Kurt Vonnegut je postregel z lepo recepturo: Remember compliments you recieve, forget the insults. And if you succed in doing this - tell me how.
Dovolj iskanja realnosti. Sanjati je lepše, varnejše in bolj zdravo. Sanjam, da nekdo lošči moje srce. Sanjam, da nikogar ne potrebujem. Sanjam, da sem sama na tem svetu. Sanjam, da čas ne obstaja. Sanjam, da jočemo in se ljubimo v javnosti. Sanjam tvoje roke na mojih prsih. Sanjam, da smo v vsakem trenutku lahko zvesti svojim čustvom, jih izkazujemo in smo za to nagrajeni s spoštovanjem. Sanjam, da sem sitna, nesramna, morbidna, zatežena, neolikana, arogantna, zahrbtna, ukazovalna, posmehljiva, plitka in privoščljiva. Sanjam, da me je ena sama lupina.
V čem je reč, da ne pozabim ...? Reč je v tem, da ne prenašam glumatanja. Še najmanj pa svojega. In zdajle se počutim vredno več od vseh ljudi na tem svetu in to tudi javno priznam. Tako! In ker sem mi to čez naslednjo sekundo zdi huronsko smešno, se zarežim na glas. Ni bolj in manj vrednih. Ni bolj in manj pomembnih. Hierarhiranje me na splošno moti. Vem pa, da deluje. Če nam vzmamemo poklic, zaslužek, prostor in čas - kaj ostane? Potovanje. V neznano, jasno. A kaj ostane od nas kot se razumemo? Mogoče se javim v Guantanamo na elektrošoke, da se spametujem. Popreprostim. Brezslabovestno odstranim iz življenja tisto, kar me nervira. Odrežem. Ali pa ... Hm. Nova rešitev - postanem vernica. Vpišem se v cerkev ali h budistom ali pač k neki religiji. Nekam, v kar bom verjela in v tisto verjela brez dvomov. Zaradi mene je to lahko Amway. Ker res ne vem, če nam ni ateistom v življenju precej težje. Ker nimamo vsevesoljnega pravila, po katerem bi živeli. Kaj pa vem ... Počasi mi bo žal, da je sužnjelastništvo odpravljeno in ne morem biti suženj. Takrat bi vedela, kje mi je mesto. Vemo, da se malo hecam, a ne.
No in kaj zdaj, ko sem se tako lepo pogovorila s sabo? Še vedno potrebujem dvigalko za kotička ustnic. Še bolj mi trzata spodnji veki in vemo, kaj hočeta. Še bolj mi je jasno, da sem današnjo nedeljo zastavila in preživela v mizeriji. Ja, tudi ta je del življenja, seveda. Ampak tole razcepljeno stanje, ki mi že načenja zdravje, je - če mene vprašaš - povsem brezpotrebno. Pa razloga ne iščem izven sebe. Vse skupaj se mi zdi ena totalna farsa, v kateri se posmehujem sama sebi. In namesto, da bi tudi danes ležala med ivanščicami, sem prikovana na kavč odkoder se sprehajam do hladilnika. Še dobro, da v sredo začnem s telovadbo.
Skratka - brez maske za delanje vtisov smo izgubljeni. Pa bodi vesel. Ampak vsaj vem, zakaj sem izgubljena. Ne prenašam skonstruiranih ljudi. Ljubim samosvojost in preprostost. Obožujem iskrenost. Spoštujem pogum. ... In vedno znova mantram te stavke. Utrujena sem od same sebe, res je. Če ima kdo voljo in čas, naj me prosim reši. Aghrrrrrrr ...
In za konec - imam načrt! Odslej bom ves čas ležala v travi. S tistega travnika včeraj pač nikoli nisem odšla.
1 komentar:
Ja, to se dogaj nam vsem - iskalcem svetlobe namreč. Jaz se sprašujem isto, včasih se mi zdi, da sem zrel za v Vojnik, da je vse to moje početje jalovo. Namesto, da se ukvarjam s samim seboj, bi moral si poiskat resno punco, si ustvarit družino, začet gradit svoj dom, končno diplomirat,..., da izpolnjevat vse te drugotne vrednote. No tu pa tam se najde tudi kakšna moja, kaj pa vem. Veliko se sprašujem, kakšno je moje poslanstvo, čemu sem tu, zakaj sem se odločil prit sem dol, mešat ta drek. Pa me med branjem tvojega članka, ki je mimo grede odličen spreleti, da je poslanstvo že to, da se želim osvobodit teh jarmov družbe, ki sem si jih samovoljno nadel. Vseh teh zame zgrešenih indicij, pogledov, vrednot,... Veš vsi so (smo) ˝v riti˝, a večina se tega niti ne zaveda, se ne zaveda vseh mask, vseh bičev, ki jih imajo, da se lahko z njimi bičajo, ne čutijo bolečine, ki si jo zadajajo, no midva in nama podobni jo čutimo in vemo kako boli, kako te lahko obnori. Hvala bogu! Vztrajaj še naprej in glede na tvoje pisanje sklepam, da si že ogromno naredila, da ne verjameš več v kar vidiš ali slišiš ampak v to, kar čutiš. Naj te stvarstvo še naprej spremlja in vodi na tvoji poti osvetljevanja tvojih senc. Vmes pa dovoljuj in si odpuščaj, kar še ne moreš ˝osvetlit˝. Zavedanje se lastnih senc je prvi korak k razrešitvi le teh - it is joust a proces in ti veš, kaj počneš, kljub temu, da ti bo ego vedno znova in znova skušal dopovedati drugače.
Objavite komentar