Razen tega, da grem humanitarno v Afriko. Ali pač nekam, kjer si lahko zacelim rane tega časa. Da trpim tja v tri krasne? Zdajle prav gotovo. Iščem razloge za svojo patetiko. Ker sem res ena patetična kreatura in zapovrh se še smejim. Bolnica, ti rečem. :) Ma ja ... Takole je. Naj bo tole takšen motivacijski zapis. V katerem si rečem, da glavo pokonci, brez straha in skrbi, vse je vedno tako, da je prav. Jasno tudi, da časovni stroj deluje le v mislih in da kaj hočemo, življenje je ipak igra. Vloge si izbiramo sami.
Jutri bom ... Jutri bom Jelly Metuljka. :)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Twitter Updates
dobrodelnost
cagr
arhiv avtodialogov
-
▼
2008
(306)
-
▼
avgust
(32)
- Strgan film
- Eh, brezveze ...
- Opazovani opazovalec
- Brez ene same, ...
- Kaj je človek brez poguma?
- Nekaj drugačnega, nekaj provokativnega
- Transurfing realnosti
- EPP Umek
- Vesolje kliče
- To dekle si želim videti
- Obrneš list, narediš rez, umiješ okna
- Bralec svojih misli
- Šime in zbiralnik mobitelov
- Kdo si ti, da mi ...
- Ko človek prebije določeno nočno uro ...
- Olimpijska računica
- Blokada
- Zdaj zaorji
- Nič koliko tega, kar bi govoril (človek)
- Eno uro kot vinska mušica
- Zjutraj sem jaz bolj za crkljanje
- Bela rjuha na asfaltu
- Vse najboljše!
- Vse najboljše!
- PROSLAVA OB PRVI OBLETNICI BLOGA
- Zapomnim si zgodbe
- Lisičji rep
- Preklicujem vse. Prav vse.
- Smisel je vsaka stvar sproti in ne končni rezultat
- Zakaj da enih stvari ne povem?
- A ni to lepo?
- Ma kej se je zgodilu?
-
▼
avgust
(32)
1 komentar:
ma, ja! zmeraj je vse tako, da je prav. Prav rada imam vlogo mame... tvoje mame! Je takolepo in pestro! Cmok,m
Objavite komentar