Kot že tolikokrat izrečeno - rezultat je za vse isti. Težnja človeka po nesmrtnosti je nekaj najbolj neumnega, ker res ne vem, za koji k bi človek hotel ostati prisoten v tem svetu. Lahko bi zdaj pisala o tem, kako je življenje lepo in kako imam vse rada in kako je smisel v dajanju in ljubezni, pa ne bom. Ker se trenutno temu upiram, ker mislim, da sem žrtev, ker hočem biti osamljena, ker se mi zdi, da me noben ne pogreša, ker nočem nikogar videti, ker se mi ne da odpreti ust, ker bi hotela zradirati vse ljudi tega sveta in ker - hja, se mi spet zdi vse totalno brez veze, ker me življenje dolgočasi. Ne da se dolgočasim jaz, to sploh ne. Življenje je dolgcajt, to je problem. Verjamem, da je ni stvari na tem svetu, ki je bi ne mogla narediti, imeti, živeti. Ampak - kaj bi?
Če je vsemu temu tako, potem je najbrž res nastopil čas, da grem humanitarno v Afriko. Le tako se bom počutila komu koristno kot človek, kot oseba in ne zgolj kot vreča znanja, ki naj bljuva ideje od katerih potem služimo vsi. Klinc pa te ideje. Življenje poteka povsem drugod. Zakaj se spet tako počutim? Zato, ker me je zopet minilo odpirati d.o.o. in imeti firmo in se iti te kolobocije. Ker več kot si človek navleče stvari nase, manj je svoboden. Ne znam si pa razjasniti ali mi vnovična premišljevanja o firmi prihajajo na pot - ker me je strah uspeha ali si ne upam sprejeti, da firma ni zame ali pa je to totalno v navzkrižju z mojo zavestjo, ki mi prikazuje globalno resnico in ta je: 75% ljudi na tem svetu nima bančnega računa.
Smisel je v načinu, kako se stvari odvijajo in ne nujno v končnem rezultatu. Končni rezultat je namen nekega početja. Smisel pa je način tega početja.
V tem trenutku bi bila rajši sosedov pes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar