... ma sn teko zas pana, da se mi u tipke zeha. In potlej zehajo se one.
Ma sn dva dni nazaj zacela tole pisat, pa je dons se kr fertik in je tule:
Ti pa tam na vetru stojiš,
pred tabo drobne širjave.
Brez planov v roki se vetru smejiš,
za tabo oči sklanjajo glave.
Te vidim v travi, za tabo gozd vroč,
iz njega se vila dviguje.
Tiho kot zna le njen dih vsako noč,
ki tla na stopala prikuje.
Vsi tisti za tabo, njih ducat, milijon,
so v mislih na drugem planetu.
Veš . norec si ti, ki igraš na trombon,
vesel si v iskanem njih svetu.
So glave se dvigle in ti v obrat,
da najdeš to njeno milino.
Jo vidiš v trenutku, prav vsakokrat,
ko gleda te z modro toplino.
In gozd zažari, se z zublji dviguje
in vila je vse bolj je sanjava.
Iz misli stopila, ko sebi kljubuje,
da duša se z njo poigrava.
Nebeški nemir je spokoju se klonil,
obstal je vsak sebi, a skupaj midva.
Težko je (ne morem več pisati, amapk tukaj manjka še sklepni verz, ampak zdaj res ne morem veČ, zehci so, zehci.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar