Vesolje kliče

Kdor je kdaj koli sanjal, da je obisk vesolja - izlet, polet, ekskurzija ali počitnice tam zunaj - nekaj, kar bi bilo za doživeti, ve, kaj pomeni želja po potovanju.

Meni se ta želja kar naprej prikraja na površje. A njene oblike se spreminjajo. Če sem si nekoč želela prepotovati svet z nahrbtnikom na ramah, sem po drugem potovanju v JV Aziji spoznala, da to nima smisla. Pomembno je, kaj se na poti dogaja, kaj na poti počneš, o čem razmišljaš, kako se spoznavaš. To sem spoznala na tretji (2k7-2k8) poti po JV Aziji / Kambodži. Zatorej ne gre za potovanje okrog sveta v 80-ih dneh, ampak za potovati nekje tako, da tam živiš. Šele takrat dojameš prostor, v katerem si takrat. Ko tam, kjer si, na drinku zvečer rečeš - No, zdaj grem pa domov. Ne v hotel, hostel, guest-house, stanovanje, apartma, bungalow, šotor ali prikolico. Greš domov.

Ko se sprašujem od kje ta moja želja, kdaj je nastala, kako je do nje prišlo, se vedno spomnim na otroštvo, ki sem ga večinoma preživela zunaj, na ulici, na dvorišču v naselju in med drevesi na vikendu. Takrat sem bila doma tam. In se spomnim, kako je nekega poletnega popoldneva, kaj vem - imela sem jih kakih 8 na grbi - izza vogala prišla mami, namenjena do vhoda v naš blok. A pred njim je pri prvem vhodu zagledala mene. Deževalo je kot iz škafa. Stala sem ob žlebu, ki je puščal in iz njega je padal/rohnel dežni slap. Tekel je po meni od glave do peta, me oblival in objemal, prevzemal. Luža pod nogami mi je segala prek gležnjev. Šok, ko sta se najina para oči uzrla. Nobena od naju naj ne bi bila tam. Morala sem domov. A vredno je bilo vsakega greha. Topel dežni slap. Kakšna svoboda, človek.Oblečena sem bila v temno modro bluzo, ki mi jo je mati sešila. Takšna, Vidkova srajčica, le da precej krajša, druge barve in iz svetlečega materiala. Ko jo zdajle pogledam, vidim, da je kroj prav retro. In da sem nekaj podobnega kupila letos v Zari. Svašta, prav res.

Potovanje pod dežnim slapom je več kot potovanje okrog sveta. Razen če si za njega lahko privoščiš ene 25 let. Ja, to bi šlo. In tako sem danes odposlala application form za 6-mesečno prostovoljno delo v Afriki. Pri organizaciji Edirisa v Ugandi. Ustanovljena s strani Slovenca, moja generacija. Super projekt. Več o tem pa tukajci: www.edirisa.org.
Sprašujem se, kakšen kruh bo iz te moke. Finančno kalkulacijo tega podviga imam narejeno na nivoju enega leta od danes naprej. Z lahkoto se izide. To si lahko privoščim. Upoštevala sem tudi dvomesečni dopust, ki bo sledil ob povratku in ko danes še ne vem, kaj bom po njem počela. Čas individualne akumulacije, kontemplacije, regresije, revizije, vizije in splošnega stanja ljudstva ob povratku. Tako pač je po daljšem potovanju, daljši odsotnosti. Človek ne more vedeti, kako bo. Edino to je jasno, da bo doma več ali manj vse po starem. Varen pristan, znani koraki in vsi kamni ob cesti, ter hiše in reka. Kdo novo rojen, kdo ravno preminul, kdo poročen in kdo ločen. Kdo odseljen, kdo izgubljen, kdo pa presrečen. Ja, tako je. In potem jaz, najbolj pri sebi kot kdaj koli poprej. Ja, tako je. Potovanja name blagodejno vplivajo. Umik v samoto, v lastno pregreho temnih plati, vedno deluje terapevtsko, relaksacijsko in balzamično. A nihče ne pravi, da je lahko.

Zatorej vsi tisti, ki ste kdaj sanjali o potovanju v vesolje, počajkate me. Lahko gremo skupaj. No, sicer greste lahko z Živadinovim čez ene 12 let, lahko greste s tistim hipijem od Bransona iz Virgina (tole je en njegov citat: "Sometimes I do wake up in the mornings and feel like I've just had the most incredible dream. I've just dreamt my life." ), lahko pa počakate name. Občutek imam, da bom pri svojih 92-ih letih organizirala en lušten izlet v vesolje. Tam v breztežnostnem prostoru nam ne bodo trpeli sklepi.


PS:V reviji Obrazi sem danes rešila test z naslovom "Kakšne vrste prijatelj ste". Ven je prišlo, da naj ne spreminjam ničesar ... To populistčno-spektakularno-samoterapevtsko dejstvo me je kratko malo, najprej razveselilo, potem pa zmedlo in razočaralo. Kako? Ne spreminjam? Kaj pa potem? Zakaj je tako?

PPS: Glasovanje tamle na desni zgoraj smo podaljšali do konca meseca. Zato prosim, glasujte, ker vem, da vas je mnogo, ki še niste. Meni pa bi bilo to fajn. Da nas je čim več, ker komaj čakam, da napišem zapis na to temo. Trenutno mi je najbolj zanimivo to, da še nihče ni glasoval za vprašalnico Kdaj? ... Mar res vsi čutimo to, da je čas en brezvezen nateg? V pomenu, kot se nam prikazuje dandanašnji. Ker v osnovi je jasno, da je čas le nek element, ki nam pomaga, da si lažje razlagamo življenje. Ampak, v vsej tej časovni norišnici, ki nas danes frustrira - Zakaj?-še nihče ni odgovoril na Kdaj?.

PPPSSSS: Spoznanje dneva: Indijci zagotovo niso športen narod. Pri objavljeni populaciji na Lonelyu jih je genau 1 milijarda. Na Olimpijadi tokrat v Pekingu imajo 3 medalje. Eno zlato in tri bronaste. Aha. Še eno presenečenje: Grčija, športna kot je nekoč bila, pa ima tokrat eno srebrno in dve bronati medalji. Ja, tudi 3. Še en dokaz, da se čas spreminja in da si šport človek oblikuje vsak po svoje. Se nadejam doživetja tega, da bo tudi yoga olimpijska disciplina in da bomo v njej podelili 2x več kompletov medalj kot v atletiki in plavanju skupaj.