... je v zagati. Naj gre spat, ali naj spanje tokrat preskoči?
O, ne, ne, ne, ne, ne. Spati je treba! To smo se pa že naučili v teh letih. A kaj, ko je včasih to težko izvesti. Ne spi se mi. Delo moram prekiniti, da se mi vzpostavi vnovična distanca do narejenega, zato je najbolje, da se malček posilim in zaspim. Težka bo ... Pišem scenarij za poklic slaščičarja in ko takole začneš razmišljati o sladkorju, je toliko miselnih nivojev, da se težko umiriš. Zdajle imam v glavi prizor, kjer bi jaz ljubljeni osebi rekla recimo takole: "Ajejejej. Ti si moj piškotek."
Po današnjem pisanju pa vem tudi zelooooooo zagotovo, da potrebujem en mega-špicasti pisarniški stol. Takšen, v katerem ne bo nobenega matranja, niti za hrbtenico in ne za noge. Pa tudi za ramenski obroč in rit ne. Takšen naj bo, da lahko spodvijem noge v turško pozo ali pa da sedim ure in ure z vzravnano hrbtenico. Ikea, pa te kljub vsemu potrebujem. Ne bo fotelj, bo pa pisateljsko-ustvarjalni stol. Tako naj bo!
Kaj še danes skoncentriranega?
Eh ...
:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar