4. dan jadranja imamo za sabo Vis, Korčulo, ošvrknili smo Hvar in se zasidrali na Paklenih otokih. V marini Palmižana je bila gneča, da bi kdo izplul ni kazalo in na drugi strani otoka smo našli popoln zaliv. Sidramo, se privežemo na obalo. V zalivu je že kakšnih 30 jadrnic in drugih plovil. Preverimo sidro s tauhanjem, drži kot zabetonirano. Morski ježki nas pozdravljajo iz globine kakšnih 10 metrov. Posadka Caviar Crew je pripravljena na popoldansko izležavanje in meditacijo. Vetrovna napoved je natančna, že prej je zunaj pihalo dobrih 20 vozlov, jugo je obrnil na burjo. Soncu pokažemo riti in se vsak po svoje zabavamo. Ko pade noč, je nuja po kopenski odpravi. Meni se ne da. Ostanem na barki. Posadka se z byboatom, ki ga imenujemo Dingi, po štrikih tiho zvleče na obalo. Po navodilih kapitana ugasnem luč na krmi in se potopim v knjigo, ki sem jo izmaknila Nejcu: Denis Cooper – The Sluts. Knjiga pripoveduje o gayevski S&M skupnosti, temelječi na prostituciji, ki ima svoje stičišče na internetu. Gre za hard core S&M, z intenco po snuffu. Pred leti sem napisala scenarij za celovečerni film SNUFF. Samo na hitro: snuff filmi ali videi so podzemeljski filmski žanr, katerega značilnost je nasilje v imenu snemanja filma. Resnično brezkompromisno mučenje in izživljanje na ljudeh, vse v imenu filma. Nekdo nekoga muči, v primeru knjige je mučenje seksualne narave, nekdo to posname in zmontira, film nato “pod pultom” kroži med ljudmi. Vem, da sem takrat v raziskovalne namene mojega scenarija našla informacijo, da je Charlie Sheen oboževalec snuff moviejev. No, da ne bo pomote – moj SNUFF se zgodi med ropom trgovine, ko eden izmed roparjev vse skupaj preobrne v snemanje filma. Seksualnih perverzij ni.
Torej: na barki ostanem sama. Plankton lepo presketa, jamborji cingljajo v vetru. Ko začne nekaj tolči. Pomislim, da nekdo od sosedov popravlja ograjo na barki. Ali kaj podobnega. Prosim, naj preneha. Ko ugotovim, da ropot prihaja z naše barke. Rrrrrrrrrrrrrrrrr. Jaz že v gatah v postelji in ni mi do sprehoda na palubo sredi vetrnega meteža. A kar moški mora, mora. Nekaj navlečem nase in naredim obhod. Jebela cesta, jambor je. Nekaj strašansko tolče ob jambor, da ta ves vibrira. Roko položim nanj in vibracije, ki gomazijo znotraj njega mi sprožijo mravljince po dlani. Zrem v vrh jambora. Vidim nič. Razen zvezd, ki ga obkrožajo. Vdam se v usodo neznanskega ropota. Premlevam ali naj pokličem posadko, da se vrne. Na jambor pač ne bom plezala, a ne. Takrat zagrabim štrik ob jamborju, ga napnem in – hej, ropot izgine. Hudimana, štrik je zrahljan. Nekako ga navijem okrog tiste pokončne bitve in se premražena vrnem v posteljo. Pozabim na knjigo, zaspim kot top. V spanju slišim vrnitev razposajene posadke.
Ob treh zjutraj se zgodi. Hhhhrrrrrrrrrrrbam!!! Ah ja, si mislim. Je že v redu. Ko se mi nad glavo usujejo močni in hitri koraki. Stečem ven. Kapitan je že za krmilom. S krmo nas je potegnilo v obalo. Barka pred nami se že odvezuje in nam daje prostor. Veter neusmiljeno piha, tok nas vleče po svoje. Vse barke so pokonci, mnoge od njih že plovejo po zalivu. Popustilo nam je sidro, pravzaprav se je kar iztrgalo iz tal. Motor kruli, štrike smo pustili na obali in slalomiramo med nagnetenimi barkami. Odvežemo spray hood, da kapitanu sprostimo obzorje, noč je močna in temna, čeprav se zvezde trudijo … Iščemo prostor za ponovno sidranje. Nekje sredi zaliva smo, prostora je na milimetre, 13-tonska barka je sicer ubogljiva, a v vetru in tokovih povsem nepredvidljiva. Vržemo sidro. Prvič … Ne zagrabi. Drugič … Nič. Tretjič … Nič. Krožimo, vrtimo se, mine prva ura. Četrtič. Nič. Tokovi in veter nas od spusta sidra do umiritve barke prestavijo v vse smeri, sidra ne vidimo, vemo, da ne zagrabi. Petič… Mogoče drži. Ne. Nič. Tla so peščena in prekrita s travo. Z vsakim dvigom sidra izvlečemo tone trave. Nemogoče je. Ne bo šlo. Izplujemo iz zaliva na odprto in poiščemo zavetje ob obali. Piha kot utrgano. Punce smo v trupu, fantje se bojujejo z vetrom zunaj. Ob petih zjutraj naštudirajo manever – vrnitev v zaliv po štrike. Ti so ob alarmantnem odhodu ostali privezani na obalo. Naš Dingi je pripravljen na boj. Jaz skuham čaj za fante, ki že šklepetajo od mraza. Okrog šestih so štriki na krovu in odplujemo proti marini. Pred nami je ena barka, ki prav tako prihaja iz našega zaliva. Sončni vzhod je čudovit. Ob plovbi čez preliv nam razmeče pol barke. Stvari tlačimo v vse možne luknje. Ob pol sedmih smo drugi v vrsti za marino. Čakamo in čakamo … Motor brni, kapitan vrti krmilo, čakamo … Okrog osmih pripelje barka s kruhom. Zdaj pa bo. Še zajtrk pojedo in dve barki bosta zagotovo odšli. Čakamo … Čakamo … Mirni smo. Vsake toliko kdo pripomni, da je vse le vprašanje časa. Čakamo … Ob desetih zagledamo prvo barko, ki pospravlja štrike, dviguje svojega Dingija in izpluje. Ok, barka pred nami se srečno priveže. Starejši italijanski par, s katerim smo tri ure in pol skupaj brneli pred marino nam v znak veselja dvigne palce. Ja, bravo vidva, zdaj pa še mi. Ob pol enajstih se tudi nam nasmehne sreča. Pristanemo. Kapitanu sežem v roko in pripravimo zajtrk. Jebelacesta. Kakšna noč. Za nami je cel nohšiht na morju.
Sonce je v premagovanju vetra vztrajno in zleknemo se na palubo. Veter jača, začutimo nekaj dežnih kapljic. Umaknem se v kabino, da prebiram gayevski kaos iz Hollywooda. Zgodba The Sluts se dogaja kot forum na neki spletni strani, kjer se ocenjuje moške kurbe. Torej: kurbo oceni stranka, tako da izpolni profil in opiše dogodek v krajšem ali daljšem povzetku. Bolno. Pa nima veze da gre za gayevsko skupnost, saj precej podobnega vemo nasploh iz porno industrije na naši prelepi Zemlji. Pomislim na Tajsko, Kambodžo, Vietnam in dvigovanje mojega želodca že ob pogledu na nekega patetičnega belčka, ki se ponaša z drobno angelsko Azijko. Bljak. V knjigi se vse skupaj začne kaotično zapletati – saj ob internetni odsotnosti telesa – vemo – lahko mimogrede človek spreminja svojo identiteto ali pa jo z lahkoto ukrade drugemu. In postane on. Ne da bi kdorkoli to vedel. No, ko se zgodi …
Kapitan vstopi v kabino in pravi: “Ej, a si ti to videla?” … … … V gozdičku pred nami se dviga požar. Dokler ne stopim na krov barke, vse skupaj postane že zelo resno. O, moj bog, pa saj se nam kadi pred vrati. Marina je vznemirjena, naša posadka precej tiho sedi na krmi. Pod nos nam pride osmojen vonj, izvora požara sta dva. Borov gozdiček ves lep in zelen in nedolžen postaja oblak dima. Razmišljam o evakuacijskem načrtu te marine. In kolektivni paniki, ki nastane v stotinka sekunde – kot sem lahko nedavno tega doživela v Strunjanu. Predlagam, da na krov prinesemo zrezke, da jih na hitro popečemo, če ogenj potegne do nas. In vsi bruhnemo v smeh in se sprostimo. Marina postane gledališče. Pravi peep show. Ni ga človeka brez kamere, mobitela, fotoaparata, mi imamo celo radarski skener. Ko se nad borovim gozdičkom dvignjejo ognjeni zublji. Uf. Dokler je le dim, se vse skupaj zdi še vedno daleč, čeprav je le slabih 50m zračne linije od nas. A ko skozi zelenje zasije ognjevita oranžna, se pulz dvigne. Ta-dam. Ta-dam. Dve barki naprej od naše so s katamaranom zasidrani temperamentni Španci. Idioti na krov prinesejo viski in se ga živalsko usujejo. Aroganca par excellence. Hvala vesolju, da je veter na naši strani in piha v kontra smer. Hvala burji, da je dan pred tem premagala jugo. Marinski delavci evakuirajo prvo linijo bark, da sprostijo prostor za gasilce. Sosedje na naši desni ugotavljajo, da je veter premočan za avionsko gašenje. Hvala vesolju – bili so v zmoti. Nad glavami nam zarohni Kanader. Preleti nas tik nad jamborji, izgine in minuto za tem zaokroži tik nad borovci in izbljuva prvo porcijo vode. Marina zaploska. Ok, rešeni smo, pomislim. Nadaljni 2 uri smo preživeli sredi gasilske akrobatske predstave. Vsi smo bili na barkah, ploskali ob vsak odmetu vode in spremljali količino ter gostoto dima, ki je vedno bolj pojenjal. Ajme, kakšen dan. Na pomolu preko se parkira policijski čoln, izkrcata se 2 fotoreporterja. Glavna drama je mimo, fanta. Španci na katamaranu so pijani kot opice. Na živce mi gredo, idioti. Res ste face.
Vrnil se nam je apetit. Šef kuhinje zavrti posode, snedemo testeninsko solato in čas je za siesto. Gremo počivat. Preveč realnosti za en dan je bilo … Dokončam knjigo. Internetna konstrukcija realnosti me potegne v razmišljanje o breztelesnosti. Svoje življenje ustvarjamo z mislimi, ki jih proizvajamo. Ni pomembno, kaj človek reče. Pomembno je, kaj misli. Tisto je edina in edina resničnost. To pa ima vsak zase, vsak svojo. Hawk.
Zbudim se ob pol sedmih. Sončno je, a veter še vedno močan. Zavijem se, pograbim računalnik in končno napišem blog. Marina se prebuja. Tudi Caviar Crew se počasi zbira na krovu. Ob osmih prve barke izplujejo in prihajajo nove. Čakalna vrsta je kratka. Pred nami je najbrž nov dan v marini Palmižana. Obdelovali bomo kopno. Otok je prečudovit. Najbolj zelen med Paklenimi.
PS:
Fotodokumentacija sledi v prihodnjih objavah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar