Življenje v moih mislih se intnezivno odvija. Precej časa namenjam koncentriranju na njihovo opazovanje. Spremljam, kako ena misel sproži drugo. Nato včasih skupaj lebdita. Potem se ene oprimem. Zavestno skonstruiram okrog nje čustvo. Nato analiziram občutek. V tem sem švoh. Težko prepoznavam občutke. Ne vem, kaj pomenijo. Zato se opomnem, da si občutkov naj ne razlagam. Samo občutim naj tisto, kar koli že je. Brez nalepk in predalčkov. Samo je. In to je fenmenalno. Ko res čutiš, da je in da si. Daleč proč od svojega telesa. Tako nekje, da je telo povsem irelevantno. Takrat se lahko v družbi sredi pogovora jaz ljubim s tabo. Nato ozavestim telo. Metulji okrog popka zafrfotajo in se razpršijo. Med odletom me žgečkajo. Izginejo. Jaz jih izginem. Kasneje prizor, ki sem ga takrat ustvarila znova prikličem. Zdaj ga le ošvrknem. Še vedno je tam in tak, kot poprej. Grem v nov prizor.
V laseh imam morje. Dež se s strehe steka mimo žleba. Po tipkovnici polijem nekaj kapljic vode. Tvoji roki sta v mojih laseh. Na široko odpreš okno, da bova slišala dež.
Tisto, kar je v mislih, je resnično.
Ni komentarjev:
Objavite komentar