Obraza ne skrivam med dlanmi

Ko jočem, sem pozorna na polzenje solz. Všeč mi je občutek njihovih poti navzdolž proti vratu. Prekopicnejo se čez spodnjo veko in odidejo. Nikoli več jih ni nazaj. In tople so ... Solze grejejo lica. In one vidijo. V solzah se vse prikazuje. Gledam te. Srce je mirno, glava zmedena. Sledi srcu, sledi srcu.

In tisti trenutek, ko se naberejo v očesu. In kdaj ne veš ali bodo stopile čez. Ne veš ali bi jih spustil. Ampak solze tudi pomirjajo. Solze pomirijo vse nabrane strasti. Sprostijo napetost, ki se kopiči v nas. Včasih dajo tudi odgovor. Kadar jočem, vem, da živim. Da si upam spusti se tako blizu k sebi. Solze ti dajo stik s sabo.

Včasih sem jokala od fizične bolečine. Vendar to redko, ve povedati moja mati. Kasneje sem jokala, ker me je bolelo srce. Potem sem jokala zaradi skrbi in napetosti v službi. Nato sem objokovala sebe. Kasneje sem jokala zaradi drugih. Še nato sem jokala za te druge.Zdaj jočem iz življenja. Ne vem kako naj to drugače povem. Preprosto se v moje solze prikrade nasmeh. Od znotraj se zagledam in se v joku nasmehnem. Vedno ne gre in včasih dlje traja. Lahko par minut, lahko pa tudi 14 dni, kot je tole nazadnje. Ni še konec. Tako da ne vem, do kdaj bo trajalo, čutim pa da se izteka.

V solzah je sedela med njegovimi nogami tam na začetku stopnišča. On stopnico višje in ona se mu je naslanjala na desno stegno. Objel jo je. Še prej je strmela nekam v dalj skozi šipo. Pripolzele so solze in pahnila je v neustavljiv jok, pomešan s hlipanjem. NI se znala ustaviti. On pa jo je objel še bolj močno in dejal: "Pa saj sem tukaj... Glej, tukaj sedim."

Jokala sem še nekaj dni. Nazadnje sredi Argentninskega parka. Sissy mi je rekla, da sem ful lepa, ko sem objokana in ko jočem. No, zdaj vemo odkod sem si všeč, kadar jočem ... :)

Jočem.

Ker imam rada občutek polzenja solz, obraza ne skrivam med dlanmi. Takrat ga kažem vsemu svetu. Sebi.

P.S.:
Ali so izpovedi vedno rahlo otožne? Kot da se v njih poslavljamo od bolečine, ki smo jo doživeli. In jo začnemo gledati kot lepo. Sladka odpuščanja ...