Fotozgodba: Caviar Crew 2008 //

Fotke:
Album: sailing 2k8 // caviar crew // adriatic south


No, McGyverja sredi morja pa tudi ne spoznaš vsak dan ... Ko smo preživeli nevihto in požar, smo ugotovili, da števec za nafto nekaj štrajka. Pokličemo na čarter, kjer nam razkrijejo skrivnost dveh žičk, ki sta se iztaknili in motor je izgubil povezavo s števcem. Ko se to zopet poveže, nam števec kaže 3/4 tanka. Zjutraj odrinemo zarana, malce čez šesto, do matične baze imamo 60 milj in privoščimo si še kopanje v bližini naše marine, potem v varen pristan in na kopno. Takšen je bil plan.

Ah ja ...

Berem v kajuti, ko jadrnica reče: glb, glb, Uuuuu ... tk ... tk ... ... ... tk. Zmanjkalo je nafte. Sredi morja, tam nekje pred Primoštenom. Razpremo jadra. Zače se nova reševalna akcija: pritegniti pozornost, dobiti nafto od nekoga na morju. Mahamo plovilom v daljavi, ta nam mahajo nazaj. Kričimo, nihče nas ne sliši. Študiramo reševalno terminologijo za UKV. Preigravamo možnosti. Nato izvedemo manever Kanister. Kar pomeni, da mahamo s praznimi kanistri. Zagleda nas nek gliser in se nam približa. Gospa z dvema otrokoma pravi, da nima nafte, ampak le bencin. Prosimo jo, da nam gre iskat nafto, da plačamo kolikor želi, samo naj nam pripelje nafto. Z njenim hitrim gliserjem bi ji to vzelo slabe pol urce. A se ne zgodi. Ona nekaj muti, prosimo, naj vpraša kakšno jadrnico, ki pluje v bližini. Oddrvi proč. Vidimo, da se ustavi ob neki jadrnici - mislimo, da nam je uspelo. Gospa Hrvatica bo seveda prinesla nafto. Jok, brate, zaboravi. Njen gliser postaja vse manjši...

Nadaljujemo z manevrom Kanister. Približa se nam jadrnica. Italijanska družina. Oče nam pove, da je tudi on skoraj brez nafte, zato pluje na jadra. Mati nas vpraša, koliko nafte še imamo. Naš odgovor: nothing. Ona: NOTHING????. Mi: nothing. Ona: NOTHING???? Ja, gospa, nič je nimamo. Oče nam kaže njihovo prazno kantico, nekaj poizkuša, zdi se nam, da bomo dobili vsaj en literček. Vsaj toliko, da vplujemo v marino, do tja bomo že na jadrih, ni problema. Dlje časa bo trajalo, ampak - bomo. Jadrnica z italijansko družino postaja vse manjša ...

Nadaljujemo manever Kanister. Mahamo, kričimo, ... Ko nas zagleda - McGyver! Diesel, diesel, diesel - kričimo. Yes, yes, stop! - pravi McGyver. Nemudoma pospravi svoja jadra, prižge motor in se nam približa. Privežemo se jadrnica na jadrnico. Par v poznih tridestih letih je trenutek pred tem užival v nudistični plovbi, naše žgečkljive misli so ju ujele v corpusu delicti. Sonce, jadra, golota, dopust, ... Mmmmmmm, kdo pa ne bi. No, McGyver nam da 10 litrov nafte, veseli smo. Plačamo to črno zlato, natočimo v tank, motor pa še vedno ne zmore več od kašlja. McGyver skoči na našo jadrnico in nam zrihta motor. Treba je bilo izpumpati zrak. Gospa McGyver medtem pove, da sta na tesnem z vodo. In ko sta videla naš manever Kanister, sta rekla, da upajoč ne rabimo vode, saj je nimata skoraj nič. Kako se nam je nasmejalo - ej, mi imamo vode kolikor želita. Podamo jima nekaj plastenk vode. Prava blagovna menjava sredi Jadrana. V zahvalo jima podamo še ohlajeno Zlato penino, da se bosta malce poveselila ... Bila sta Slovenca.

Plujemo v marino Kermik ob Primoštenu, na internetu preverimo njihovo infrastrukturo, ki pravi nekaj v smislu: Kao svaka pristojna marina i marina Kermik poslužuje benzinskom stanicom ... Jeeeeeeeeeee, gremo tankat! Jaz spet berem v kajuti. Slišim neko pregovarjanje, ko barka pristane. "Gdi s ti bio - zadnjih 5 godina tu nema dizel! " pravi marinski uslužbenec in nas podi proč iz marine. Kaaaaaaaj? Prosiiiim? N i   n a f t e??? Dopovemo mu, da rabimo nafto, itd. ... In da bomo vzeli taksi in šli na kopno po nafto. On še nekaj motovili, navsezadnje nam pusti privez. In ne samo to. Poda nam ključe svojega avtomobila, da gremo po nafto. Sončim se na palubi. Končno malce miru, sonca, ... pride nafta, natočimo, gremo. Dovolj je vsega, dovolj ... Vzamemo si še kratek postanek za ekspresno kopanje in odplujemo proti bazi. Ugotovimo, da je v poslednji bitki izginil en bokobran. Gremo še na pumpo, da dotočimo gorivo, kar traja nadaljnji dve uri. Ob sončnem zahodu izvedemo še poslovilno fotografiranje in ... pristanemo v marini Šangulin v Biogradu na moru. Kapitan nas povabi na večerjo. Ko stopimo na kopno, se nam guncajo tla. Asfalt se dviguje. Odlična večerja, utrujenost se stopnjuje. Kmalu zaspimo. Zjutraj spakiramo, predamo barko, pripravljeni na kilometrske cestne kolone se Caviar Crew 2008 razide. Jebelacesta, z odliko smo opravili zahteven psihološki preizkus.

Dan potem - nedelja - sem v Bertokih. Vse skupaj prihaja za mano. Psihično sem izcuzana, telesno nemirna. Sedem na kolo in se podam proti Strunjanu. 2 uri kolesarjenja me sploh ne utrudita. Telo prekipeva od energije, znotraj sem izčrpana. Takšnega počutja se ne spomnim ... Želim si objem in spanje. Oči postaneta bazena solz. Pomislim na Karadžiča, ki je imel v svojem mobitelu eno samo samcato telefonsko številko - svojega nečaka. Pomislim na svoj mobitel, ki ima v adress booku le eno samo, samcato telefonsko številko. Prevzame me osamljenost.

Vem le eno - našo avanturo Caviar Crew 2008 bi z veseljem ponovila. Bilo je fantastično.