Nocoj, pa oh, nocoj ...

... ko sonce je zahajalo. Na Ukmarjevem trgu v Kopru:

Poglej me, sprašujem ... Je dan, ki je za mano, ostal kje? Je šel mar le mimo, brez sledi? Kaj od njega je ostalo v meni? Vse, nič, tisto, česar se nocoj še ne zavedam?  Bom nekoč nekje nekomu pripovedovala - to je bilo takrat, tisti četrtek, mislim, da je bil natančno 10. julij 2008 - takrat se je zgodilo. Takrat se je zgodil premik, takrat mi je postalo jasno. Ja, točno takrat. 

Nevidne, neotipljive stvari so ... Ki se dogajajo in nas povezujejo. Pa ne tiste, ki se v Mobitelovi zadnji oglaševalski kampanji izgubijo v ideji. Super ideja, lepa vizualna estetika, a izgubljeno v realizaciji ideje. To zamerim Publicisu (oglaševalski agenciji, ki dela Mobitel) - da je ta idejni material, ki ga je imela v rokah tako površinsko obdelala. Bila je težka naloga v realizaciji ideje, zelo, ampak vse se da. Globino (preproste življenjskosti) so le ovohali, nakazali in - jo prezrli. Škoda. 

Po drugi strani pa je tej neotipljivosti ob boku misel Tarasa Kermavnerja, ki je ne dosti pred nedavno smrtjo zapisal nekako takole: Dvakrat se obrnemo, nekaj popijemo in pojemo, se zaljubimo v kakšno žensko, pa je življenje naokrog. 

Ne vem, ampak ni mi prav, da vsakega (VSAKEGA!!!) dneva, ki ga imam na voljo ne doživim polno v zavedanju. Mater, no. Zakaj se izgubljamo? Zakaj ne moremo biti ves čas v sebi?

In ko ob pisanju bloga (oz. pred pisanjem zapisa) vedno znova razmišljam o tem, kaj položiti na zaslon, kaj je tisto, kar je ovekovečilo dan, podoživljam situacije, ___-----____----- vedno znova ugotovim, kako smo površni. Kako sploh ne dojemamo tega življenja v tej obliki, ki nam je pač trenutno dana. Namesto, da bi stremeli k temu, da srečamo sami sebe, se temu več ali manj uspešno oddaljujemo. Budale. Vse, vse, ampak res VSE sile je potrebno napeti, da živimo svoj jaz. Za nič drugega ne gre. Prav za nič drugega. Samo to je pomembno. Da se zavedamo in čutimo in razumemo in vemo. In da skladno s tem živimo. Vsak dan. Vsakdan. Vsak jebeni dan. 

Nocoj, pa oh, nocoj ... Je dan v  izteku obrnil svoj pomen. Česar še prej ni bilo, zdaj je. To je ta MISEL. Ki premaga čas, prostor in to. Misel je pač najmogočnejša stvar v našem življenju. Prej kot nam je to jasno, lažje nam je. Ker se je zavedamo. Zavest o lastni misli. Ko se zavedaš veličine svojih misli, življenje postane lažje. A za to je potreben pogum, saj soočanje z lastnimi mislimi ni lahko. Je pa ful lepo. 

Trenutno se zavedam, da mislim, da ne mislim nate. Aha.

P.S.

Polž ni naredil samomora. Spet gre na fasado.