Nazadnje sem perilo na soncu sušila še v Kosezh. V študentskih časih in tistih nekaj let za njimi. Tam smo imeli atrij in stojala za perilo razgrinjali pod svobodno nebo. Potem je sledilo 5 let sušenja v stanovanju. V sobi, v spalnici ali v enem in edinem prostoru, ki je bil. Danes sem ga spet pobrala z vrvi na soncu. Vonj me je povsem presenetil. Poduham brisačo in v njej prepoznam sonce. Takrat se spomnim, da sem ta vonj kratko malo pozabila. Pozabila, da obstaja. In da ga poznam. Prinesel mi je občutek svobode, prostranosti. Moment nepopisne sreče. Občutek svobode je tisto, kar ima smisel. Če ni celo edini. A svobodo je težko živeti. V njej si vedno sam. Imeti se moraš neznansko rad, da to zmoreš. Da zmoreš brezpogojno življenje, ki ti prinaša svobodo, srečo, nesmrtnost. Ampak tako težko je ne-pogojevati svojo srečo. Pa za njo pravzaprav ne rabimo nič drugega kot le sebe. Ampak kaj, ko je tista sreča, ko sebe delimo z nekom, tako prevzetna, da se vseskozi štuli v ospredje. Občutek, ko sebe daješ nekomu in ga s tem osrečuješ, je večji od sreče. Močnejši. Mogočen je. Ko te nekdo sprejema z vsem, kar si, a ostaja sam svoj. In ti si takrat tam.
Na jadranju mi je nekdo rekel, da (v neki situaciji, ne vem že kaj) sem polna dvomov vase. Napol v šali, napol zares. Presnetilo me je. Potem sem razmislla in dojela, da ne gre za tisti dvom vase, ki je povezan z ne-samozaupanjem. Gre za dvom, ki ga enačim z odprtimi možnostmi. Dvom, zaradi katerega vedno dopuščaš možnosti, jih sprejemaš, ogleduješ ali pa jih pustiš pri miru. Veš pa, da so. Le ustvariti jih je treba. Ker nič ni večno, le misel ostaja. Nekatere začnejo bledeti in počasi izginejo, spet druge postajajo močnejše in se razvijejo v prepričanje. Prepričanje pa je živo, zavestno, nedvoumno.
Vprašanje, ki mi ostaja pa je: Kaj je tisto, kar pretvori misel v prepričanje?
P.S.:
Imamo nov vprašalnik na desni zgoraj, če še niste opazili ... :) Glasujmo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar