Ob 17.30 se naj bi odpravila na plažo. Kliče Irena, zmeniva se, da greva na plažo v Strunjan. Po poti se slišiva in Irena omeni morebitno nevihto. Jaz pametujem, da to gre mimo, saj je za mojim hrbtom sonce, oblaki in temna sivina se začnejo kasneje. Sedim na kavi v kafiču in čakam Ireno. Malo zatem, ko prisede, zagledam prvo strelo. Potem jih skupaj opazujeva. Začne močno pršiti. Kaj bova? Lahko greva po tem dežju do avta. In po poti pleševa. Lahko še vztrajava. Lahko greva tjale pod tistole napol platneno streho-hiško, zaprto s treh strani. Platno okrog nekega grušta. Greva tja. Opaziti je že gnečo. Še nekaj ljudi se nam pridruži. Zafrkavam se,d a se lahko igramo, da smo v gondoli. Ko poči prvič. Drugič. Završi. Gledam marele na betonskih podstavkih, če bodo zdržale. Ko zabuči po naši platneni strehici in se zaleti v platneno steno. Otrocni začno jokati, zmedeni so, strah jih je. Prvega, ki v mimohodu nabira solze, pobožam po glavi in rečem: Vse je ok. Opazim, da so starši bolj zmedeni kot otro. Začnem gledati na otroke in si mislim: Mirno, ljudje, mirno. Spet se zaleti in zdajn nekaj ljudi zavrešči. Primem otroka ob sebi, da ga nesem v hiško, ki se drži te platnene konstrukcije. Irena je že šla notri. Mamica punčke, ki jo gledam in se ji nasmiham, panilno pobira torbo, nabira stvari, očka, z drugim otrokom pod pazduho se steguje k njej in k meni s punčko. Mamica sklonjena meče stvari v torbo, jaz stegujem punčko k očku, ko se pred naju zruši avtomat za kokice. Saj ni težek, še nekaj sem ga rinila stran med padanjem. Očka, stegovan k materi končno zasliši od mene: Otroka, otroka vzamite. Mu podam princesko. Mater vprašam, če je ok in naj gre notri. Stopim zadnja, natakarica me prestavlja, da si pribori prostor do vrat in jih zaklene. Umaknem se, skoraj nagazim na mater, ki pobira stvari v torbo, ki ji je takoj ob vstopu padla na tla. Takrat zagledam električni kabel. Misli rečejo: Tole bo pa treba izklopit. Gledam do kje vse je mokro. Mnenja sem, da bi ornk uskalo, če je kabelček kje bolj švoh zdravja. Jebemti,še prihajajo. Dve babici sta, pomaham jima, naj prideta noter. Ena ima oblečeno tisto mobilno kabino za preoblačenje na plaži. Tudi mi smo jo imeli. Ogromen kos blaga (mi smo imeli fortirasto zeleno) in elastika okrog vratu. Hecno. Jaz si zdaj modrc slečem in preoblečem kjerkoli na plaži že. Najrajši sem brez. Sprašujem se, če bom kot stara dama imela spet ta pripomoček. Mogoče bo takrat retro spet in. :) No, potem gledam ljudi, Irena mi pove, da ji je strašansko spodrsnilo ob vstopu v hiško. Z viška je padla na tla in se grozovito nabila na levo ritnico. Šit. Dežuje in piha kot utrgano. Osebje lokalčka pa rešuje marele. Izklopi elektriko, pri čemer pomagam z odpiranjem in zaklepanjem vrat. Zabavni avtomat z žogicami je ofrčal na tla kot zobotrebec. Osebje rešuje tudi to. Res so bili neverjetni. Zapirali so marele, da ne poletijo, se borili z njimi kot tiger. Irena mi rče za najini kavni skodelici. Stali sta na mizi, kot sva ju pustili. Neverjetno. Zakaj? Kako? Ugotovim, da nimam sončnih očal. Aha, izgubljeno v bitki, pomislim. Jih iščem in zraven že kupujem nove. Ampak, ne, v sončna očala zdaj ne bi investirala. Čeprav lahko, matr ... Pogledat grem, kako je zunaj. Pojenja, sporočim v bazo. Razdejanje pa kar je. Še zadnje kaplje in posijavati začne sonce. Nebo je prelepo. Preoblečeva se v kopalke, Ireni dava pod ritnico led, Na plažo pridejo tisti, ki so šli po nevihti na sprehod. Skoraj vsi iz hiške so odšli. Nekateri tudi v morje. Dva tujca naju sprašujeta, če veva, kje je tu bankomat. Gledam oblake, gladino morja, jadrnico v daljavi, tovorno ladjo na obzorju. Levo Piranska cerkev. Mladi mož, ki je prišel na plažni sprehod po lužah, je bil v svoji opravi prav čezoceansko opremljen. Škorenjčki in skakanje po oceanskih lužah.
Na vse skupaj lahko gledamo kot komedijo od ležernosti do čiste zmešnjave in katarze.
Tule je fotozgodba:
Zdaj vem, kaj v času pomeni, če je prva strela tam kot danes. Za mnoge je najbolje, da prosijo za račun, vstanejo in grejo domov. Časa bo še ravno dovolj za izklopiti vso elektrifikacijo. Marele niso zdržale, vemo, kavni skodelici je z mize pospravil natakar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar