Prijateljstvo v svojih koreninah

Laibach v Trbovljah, open-air, pred Delavskim domom Trbovlje, novo odkrito prizorišče

Laibach after-party, edinstveni piškoti

Ne pomni se, kdaj se nazadnje na kupu je zbralo toliko zavednih Trboveljčanov. Z vseh vetrov smo prišli. Se objemali in spominjali. Vsi pa bili enotni - to je šele začetek nove ere! Srečala sem kolega, ki je v desetih letih kar se nisva videla diplomiral iz psihlogije, študiral astrologijo v Londonu - 1 leto, postal kiropraktik, je pa tudi učitelj tantričnega seksa. Objameva se. Pravi, da imam čisto ukočen hrbet. Se mi je kar zameglilo pred očmi. Ker moj hrbet je res kritičen. Stopim naj za steber, da me porihta. Da ne bova ravno na sredi gostilne. Stopim. Dvignem roki po navodilih, on me zagrabi, naj se sprostim in naredim iz sebe truplo. Storim. Malce predaha, jaz v pričakovanju manevra. In, bam. Presenečenje. Naenkrat me dvigne s tal, simfonija škrtanja, pokovo in med vsa vretenca se je naselil prostor. Zazdelo se mi je, da sem se podaljšala za par centimetrov. Sledi še ena poteza za zgornji del hrbta. Khhhhrrrrrrrrrr, R. Sveta pomagavka. Naj sedem in brado naslonim na njegovo dlan. Sedem. Z drugo roko me prime za vrat. Ghrr, v desno in ghrrr v levo. Urejeno. Začutim mehkobo. Ta fant je imel vedno bogato domišljijo. Ampak tole, da je kiropraktik, zagotovo drži. O toliko ljudeh bi lahko pisala ... Dobila sem nove prijatelje in oni so dobili mene. S fantom, ki se zaradi družinskega prijateljstva poznava ža vse življenje, sva si končno segla v roko. Se uradno predstavila z imeni. Se smejala, ha, kot da se ne poznava, a? Prav res. Naslednje večere sva se videvala in klepetala. Prav tako sem se prvič kot ženska z žensko družila z bratrančevo sopotnico. Prvič v desetih letih. Bila na vikendu pri starših, ki je postal pravo posestvo. Tam se, tako kot včasih v Limberku (družinska nebesa, ki so danes zravnana z zemljo), dogajajo družabna srečanja. Za Dan mladosti bo mati gostila sošolke iz Gimnazije. Povedati ne morem, kako sem navdušena nad preživetim tednom v Trbovljah. Čakala sem trenutek, ko se v video projekciji ob pesmi Hej, Slovani, pojavi napis Trbovlje. Na desetine drugih slovanskih mest se pojavi v grafiki videa. In potem se z največjimi črkami pojavi rdeč napis TRBOVLJE. Publika je vstala. Iz stoječega položaja smo vstali. Znanki iz Ljubljane sta rekli, da smo se takrat kar vsi zbudili. Kar naenkrat da smo oživeli. Meni se je zdelo, da bi lahko še bolj. A bila sem znotraj tega vstajenja. Tako ne vem, kako je zgledal na zunaj. Nevpleteni pravijo, da smo kar naenkrat vsi oživeli. Mislim, da je to ta trenutek, ki je obrnil novejšo zgodovino Trbovelj. Vse generacije so bile prisotne. Rada bi govorila s tistimi, ki se spomnejo Laibacha v njihovih začetkih. Ko se je prepovedal njihov koncert. Ko jih ljudje niso prenašali v njihovih vojaških uniformah. Njihovi kolegi mi pravijo, da si v Trbovlje niti upali niso. Danes so imeli pa še after-party s custom made ekskluzivnimi Laibach piškoti.

Zdi se mi, da sem na predavanju, ki sem ga imela za Študentsko sekcijo Društva za marketing Slovenije (ŠS DMS) stala bolj pokončno. Kljub pridobljenim kilogramom, ki me seveda motijio, sem izpostavila prsa in mirno tlačila roke v žep kavbojk. Naslov predavanja: 10 poti snovanja blagovne znamke. Tudi nasmejala sem publiko. Parkrat. Velikokrat, pravzaprav. Pravzaprav pri vsakem slajdu. Uživala sem. Čeprav si marsikrat nisem sledila, kaj govorim. Vse sem delala na pamet. Brez poprejšnje priprave. Prezentacijo v .ppt-ju sem končala pet minut pred odhodom. Dobesedno. Kaj hočem, ko pa je bil Speculum Artium pretekli teden pomembnejši. In z njim prijetna večerno-nočna druženja. Toliko kakovostnih pogovorov ... Toliko močnih prijateljstev zaradi moči domačega kraja. Trbovlje nas delajo ljudi. Prostora za maske ni. Komunikacija je neposredna.

Za Trbovlje, Zasavje, Slovenijo, Svet iz Bertokov, s pogledom na žerjave in kontejnerje v Luki Koper.

Kolegici iz Ljubljane sta rekli, da če Laibach ne doživiš v Trbovljah, je tako, kot da nisi bil.