Ljubezen ne pozna pogube

Ljubeča navodila za uporabo pri starših na TV ekranu

Takoj, ko sem stopila v stanovanje, sem šla do okna. Da v prostor spustim zrak. Čudne, te rolete, pomislim. Vse ostalo klapa. Končno sem brez starševske ljubezni, ki me je v zadnjih dveh dneh najedala. Preveč dobrega ... Stereotipiziram, kajti dobrega ni nikoli preveč. Biti crkljan (cartan) iz obisti. Biti to, kar si. Pred očmi staršev. Ne govori mi, da se naj ne razburjam. Se! In še se bom. Niti mezinca ne dvignem, pa že je pred mano popoln zajtrk s popolnim kapučinom, ki ima na peni izrisan srček. Zdaj pa, sredi noči nocoj, zagledam ta post-it. Sem dobila SMS, kjer je med drugim pisalo, da navodila me čakajo ... Eto. Jih odkrijem. Ta navodila so predprednik interaktivnih uporabniških vmesnikov. Arhitekti so, ki z vidika uporabniške izkušnje snujejo uporabniške vmesnike. Nekaj podobnega kot tale post-it na TV ekranu.

Veš, ta ljubezen ... K tebi kričim! Ti, ki me objemaš. Ti, ki se ti dajem. Te sovražim do obisti. Le tebe, tudi tebe in tebe, ljubim. Ti, ki me slišiš. Tebe potrebujem. Ti me potrebuješ ravno za to.

Danes me je prijatelj povabil na svojo poroko. Poroči se s svojo prijateljico. Danes je bil nadvse romantičen dan. Poln strasti in nostalgije v svoji prihodnosti.

A veš, tiste roke?! Ja, tvoje roke ...

Moje roke hrepenijo po tvoji koži.

Mnogo objemov je bilo danes.

Na koncu poljubim vse.

Spomni se, da te ljubim. Prosim ...

Potem poljubljam svoje telo. Ga malikujem. Končno! Spet! Revolucija je v zraku.

10-mesečni fantek je danes plapolal v mojih rokah. Bolj, kot sem ga vrtela v čudnih zornih perspektivah, bolj se je smejal. Potem je kot na speedu odbrzel po vseh štirih raziskovat naokoli. Šla sem na kavo z ljubo prijateljico. V prvem razredu osnovne šole mi je za Bralno značko posodila Mačka Murija. Zatem sem sedla v avto in v meditativni vožnji razmišljala o trendu krožišč v naši deželi. Krožni promet je res v svoji eri. Ali je pač era krožnih prometov? Sestanek začela s pivom. In ga z naslednjim nadaljevala. Nato po načrtu dela - delala. Se v meditativnem slogu vrnila v domače Trbovlje. Vmes pojedla dve polnozrnati bombeti s sirom. Edina opcija za popotniško kosilo na bencinski ... Gledala video prispevke na Speculum Artiumu. Se preselila na videokonferenco iz Mexico Citya (trend gripe zjebal prihod artistov iz Mehike), Skype pač. Se presedla na pivo. Čvekala. Tkala. Največ poslušala. No, še več zastavljala vprašanja. Vsi so za, da sem leta 2018 županja Trbovelj. Pritiskov, da je to 2014 se vzdržim. Hej, za pripraviti imam predavanje o blagovnih znamkah! Še manj kot 48 ur. Vmes zato pojem sveže pečen ajdov kruh, s sirom in maslom. Moja mati je čarodejka, moj oče danes svetovni prvak v streljanju z zračno puško. Sprašujem se, ali je življenje v dvoje res lažje?

Vem, da ljudje hlastajo po tem, da se nekaj premika, premakne. Občutek nadaljevanja. Upanje, mar? Je občutek nadaljevanja enačaj z upanjem?

Navdušenje je signal zainteresiranosti, proaktivnosti.

Ti pa ... Ždiš, tam v svoji luknji. In jaz v svoji.

Včasih se zazdi, da je strel v glavo res najbolj pametna izbira.

Umiranje na obroke je signal brezupnosti.

Strel v glavo je odrešitev.

Dovoliti srcu, da se razpara - pogum. Šleva, si mislim.

Na vsakem pladnju, kamor polagam srce, se brišejo njega razparanja sledovi.

Srce je regeneracijski organ. Vedno se obnavlja. Če se ne, si pogubljen.

Zato ljubezen ne pozna pogube.

Pika.

P.S.:

Rolete res čudno stojijo ... Zakaj že naj jih pustim? Ni važno. Pustim jih. Takšna so navodila ... V bistvu za umret od smeha.