Dan mladosti

Maša. vs Šoping.

Nedelja je Gospodov dan. RKC-jevski ljudje gredo k maši, novodobni verniki hedonizma pa v šoping. Že davno pred recesijo se je šoping centre poglaševalo za novodobne galerije. Družina se napoka v avto, parkira in gre v šoping center. Tam se navdihuje nad izložbami, tu in tam kaj kupi, gre na sladoled, BigMaca, otroški lunch paket ali na Spidija&Gogija, ki imata ob nedeljah ob 12h v šoping centru Živ-Žav. Se pa zgodi, da tudi RKC-jevske vernike nedelja premami za šoping. Kdo bi jim zameril, takrat je največ mira.

No, tako sem danes iz vseh teh predispozicij, pristala v Trstu. Na šopingu. Ne, nisem niti krščena. Torri di Europa. Za italijanski šoping je bilo dokaj mirno, čeprav nisva (s prijatljico ljubo) bili edini, ki sva prispeli pred 10h zjutraj in je bilo treba čakati na otvoritev nedeljskega festivala, kapitalistične maše. Prvi in edini vtis - po nekaj letih, ponovno šopingiram v Trtstu - in glej ga zlomka, fajn je. Ponuba, ki je nisi vajen, skromna množica ljudi, kar gre spet v plus, vsi skonti, od čevljev do špeže in ... Kupim: troje poletnih hlač, eno krilo, eno majico, troje čevljev in ... in... in... KLOBUK! Pravi, klobučarski klobuk. Takšne sem pred slabima dvema mesecema pokušala v Berlinu in so bili za enkrat dražji. Pa še noben me ni glih prepričal. Tale danes pa me je. Letošnje poletje bom furala klobuk. Watch me!

Jebi ga, pa ta recesija. V njej se zanašam na lebdeče projekte in posle. Računam na fiktivni denar. Vsebina me daje, letos. Delam na projektih, ki se lahko bahajo s svojo vsebino. Precej manj se lahko bahajo z denarjem. Glede njega je bolje, da se potuhnejo.

Tako sem današnji dan, po trstjenaškem šopingu in po gremonaplažonaDebelirtičsuperfajnčeodštejemnasmrtzazspaneotroke brala in brala scenarij za celovečerni film, ki mi ga je prijatelj zaupal v stilsko obdelavo in raziskovala in raziskovala informacije za roman, ki ga piše prijatelj v Beogradu in se ga del dogaja v Ljubljani. Kako lepo. Ali ste vedeli? Tramvaj je v LJ začel voziti l. 1901, brez nekega pompa, bil je 6. september. Svojo zadnjo pot je oddelal l. 1958, 20. decembra. Lepa informacija današnjega dne, še lepša za romantiko tega življenja.

Kot mi je rekel prijatelj, ki je študiral astrologijo v Londonu - ribe ste super za druge, le zase ne. Tako ste prilagodljive, da pašete z vsemi drugimi znamenji. Zase pa ste sranje. Ja, tako nekako... Super filig mi je ukvarjati se s tem podedovanim scenarijem in s tem podedovanim romanom. Ej, se pogledam v ogledalo, kaj pa tvoja knjiga, kaj pa tvoj scenarij. Eh, to zdaj ni pomembno. Borba je drugje. In super je.

Na Dan mladosti, pa se mi zdi, da moramo na proslavi imeti sledeče. Proslava se je začela z mojim govorom, ker sem mati županja in nadaljevala z :

Mar slišim koker citre?

Nato sledi recital:

Dragi tovariš Tito,

vse si nas napol v rito.

Al pač ti, al tvoji tovariši.

Pustil ste nas in zdaj ni špas.

Kje ste, ko vas največ rabmo?

Kaj hočte, da vas vsi pozabmo?

Sicer pa pejte se vi srat.

Solit in poprat, kar vam gre.

Z vami al brez vas, nben več nič ne ve.

Da vas duans vidim z nami stat.

Mrbit bi bli prvi, k bi šli v grmovje srat.

Ker mamo srce in duh,

imamo vsevesoljni posluh.

Zato tovariš Tito in tvoja drušna, ti pravmo:

Ne, nkol te ne zadavmo.

Sam ne se brez veze u grobi ubračat,

mi duons ž vemo, k'ku se ubnašat.

Si rj'ku Ljubezen in Tovaršija,

zame je duans to edin lepa partija.

Kjr srce mi izpod rj'br ubrne direkt,

dubi ud mjane taisti efekt.

Verjem, moj mali veliki Tito,

čeprav si nas v rito,

duans se klele verjame u srce,

pa ni potrebn nben butast sito.

(se ne rima glih, je pa res)

Klele, na tem mesti du kuanca,

guvurijo se zgodbe direkt iz dušnga luanca.

Kjr nima duše, ta srca takisto nima.

In veš kua?

Klinc, pa tist k je rešu pingvina,

če mu ni jasn, da duans klele,

prou nč duast ne štima.

Pupravl bomo te trhle stebre bužanske,

dal jim mi bomo kurenine rudarske.

Pol nas pa glejte ...

Že zdej pa nam pritte na ubisk vsi pogumni,

da vam naujo u Trbowlah guvuril sam u posthumni.

Ne ga srat!

Gr'mo!

Po končanem recitalu na oder letijo gumijasti škornji, ljudje naročajo pivo, vino in žganje, posranci bežijo na avtobuse, da jih peljejo domov.

Mi pa gremo dalje.

Na oder stopi najstarejša oseba na Zemlji (iz Kitajske al pa Ukrajine, druge možnosti ni), reče:

Ljudje. Res je lepo živeti.

Zarohnijo topovske salve. Bam, bam, bam, bam, bam.

Družina Potokar stopi na oder v žveplovsko smrdeči megli. Odigra njihovo priredbo, jaz igram bas. Bad Religion:

Nato mešani pevski zbor Zarja zapoje eno v latinščini in sledi govor Dalajlame. Od mrtvih vstane Gandhi, pridruži se mu Kennedy, množica vanje zmeče še zadnje škornje, gojzarje in japonke ... Nestrpni vsi. Tito se obrača v grobu, kar vidimo v videoprojekciji, neposredni prenos z Dedinj.

Potem pa ... Ko je že zmanjkalo brezplačnih bonov za jedačo in Pijačo, se zgodi. Ves sveže mrtev nas počasti Kurt Vonnegut, v kooperaciji z Bazom Luhrmanom:

Množica joče.

Pride Fajdiga (kupte CD Fajdiga za razumevanje), da bi jo potolažil.

Množica joče še bolj.

Za kaj smo in se borimo?

Za to, da je korak razumljeno lahkoten. Da slišimo ptičke in žuborenje voda. Da Kajuh mirno spi ob njegovih belih češnjev cvetovih.

Da je Dan mladosti najmanj spomin na igrivost, brebrižnost, pogum, brezskrbnost, ljubezen, cvetenje, drhtenje, hrepenenje, brezsramno kričanje v nebo: Ljubi me, pyzda ti materna!