Čas kontemplacije je over & out

Berlin, poslikava stavbe

Razmislila sem. Zato je čas, da se zopet zaiktiviram. Jasno mi je, da nikoli ne bom vedela, kdo sem, od kod sem in kam grem. Za mano je več kot štiri mesece nekakšnega polsna. V tem času sem veliko brala, precej potovala, dosti spala in sem zbujala z budilko ali brez, jo le ugašala ali jo povsem zignorirala. Pozabila sem njen zvok. Večinoma sem se družila na štiri ali šest oči, imela ogromno kakovostnih pogovorov, delila svoja spoznanja. Sedela in spala na terasi. Se prepuščala mnogim opojnostim in se zanje počutila vse manj krivo. Lepi osvobajajoči trenutki. Zdajle se povezujejo v nebeški svod. Spletem jih, trdno stkem in si jih vtisnem v spomin. Tudi spominjala sem se mnogo. Trenutkov, potez, mojega počutja takrat, tam, igube vsega, kar se ne zvedaš takrat, ko dejansko je. Potem se začne mešati s priokusi. Spominjala sem se vonjev. Vonjala svojo blazino in odejo, ki dišita drugače. Manjka jima vonj ... Prevzela me je melanholija. Sproščala sem jo v kuhanju. Tudi dvakrat na dan sem kuhala. In uživala v pomivalski meditaciji, ker je recesija vzela pomivalca. Hrano sem začela jemati kot obred, ritual. Spremljala počutje ob tem. Sanjala sem ... Melanholično. S kančki nasmehov. Kar boli, je zopet zabolelo. Meditirala sem. Veliko razmišljala o meditaciji. Njenem pomenu zame, izkušnjah, ki jih z različnimi pristopi imam. Vračanja. Vračanja idej so se zgodila. Vračalo se je tisto, kar je resnično moje. Tisto, s čemer živim. In ne živim življenja drugih. Tiste ideje ... Ki so se začele združevati z novimi. Vsega boga je bilo. Kakšen bog bo? Kakršen bog je. Staknila sem razne interupcije telesa. Povečanje telesne teže, (živalski) klopi na jadranju, že 5-tednov trajajč herpes, ki to ni, vrasla dlaka, ki se je na potovanju vnela do krvi in tistega rumenkastega izcedka. Do krča pod desno lopatico proti vratu, do kolenskih bolečin, slabše prebave, do zdaljšanja in skodranja las, do zadnjega vrhunca v zagnojenem desnem prstancu na nogi. Zdaj mu dokončno odpada noht. Sem se vprašala tudi zelo resno, kaj je zaboga s to recesijo? Rojstne dneve prijateljev sem praznovala. Največkrat sama. Kako smo res povezani. Tukaj, eden za drugega. Odnosi ... Tudi ti so bii na tapeti. Komunikacija. In njen Ne-. O udarcih za ego, o zaznavanju intuicije.

Zdaj sem spet zbujena za novo porcijo življenja. Vdihnem do polne trebušne votline in pljuč. Izdihnem najprej iz trebuha, potisnem zrak skozi pljuča, skozi grlo in nos. Premalo tega dihanja zdržim. Res sem v slabi formi. Kaj nas to zabija, ko nas uhvati? In kako potem s tem postopamo? Navduševanje nad početjem doma. In nad ukvarjanjem s samim sabo. Zaradi zatiralnega odnosa uma do intuicije. In takrat postane vse vse bolj intuitivno. Iskanje navdiha v sebi.

Človek si mora vzeti čas za razmislek, da se lahko postavi na noge. In ko se enkrat postavi na noge, kmalu shodi. Prvi koraki. Veselje in pogum.

Spomnila sem se in zelo močno doživljala to, da sem med drugim tudi študentka na podiplomcu. Filozofija in teorija vizualne kulture, na Fakulteti za humanistiko, Univerza na Primorskem, Koper. No in pri tem me je prevzelo to, da je to v Kopru. Kjer zdaj nekako stanujem. Tako sta se združili stara in nova ideja. Grem jaz lepo v teh dneh mal na en sprehod do študijskega referata. Megisterij je lepa priložnost za en daljši izlet v Berlin. 3 mesece, bi rekla. Naslednjo zimo itak ne bo kaj početi, lahko študiram. Zdaj se mi celo malo bolje svita, kaj ta študij sploh pomeni in kam me vleče in ko vse skupaj zložim, kaj pravzaprav v življenju počnem, magisterij lepo paše zraven.

Danes bom šla zelo kmalu spat. Prvi koraki človeka utrudijo ... :)