V pripravah na Dan mladosti

Obrili so travniku kožušček, po borovcih je dišalo

Smo tik pred nekoč čaščenim, vmes izgubljenim in danes ponovno obujenim Dnevom mladosti. Pred nami je 25. maj, ki je bil zame v otroštvu najpomembnejši praznik. Se mi zdi, da pomembnejši od praznovanja rojstnega dne. 25. maja smo si nadeli kapco in rutko. V šoli je bila namesto pariške v sendvičih šunka in dozdeva se mi, da smo dobili tudi kos torte. Nato so sledile proslave in nastopi. V živo se spomnim koreografije, ki smo jo vadili na fuzbal igrišču Rudar v Trbowlah. In kako sem občudovala starejše punce, ki so šle plesati v Beograd. In so potem pripovedovale, kako je bilo tam. Dobile so uniforme in Startarke. Prešvicali so se tudi. Sonce je žgalo (letos je v Beogradu že od prvomajski sem 30 stopinj), oni pa so vadili in vadili - za Tita. Za njegov Dan mladosti. Bele Startarke sem si kupila lani (12€), letos iščem temno modre. Borovo, here I come!

V vseh teh burkah, ki se nam novodobno pojavljajo na temo partizanščine, razmišljam o vrednotah, ki nam jih je takrat sejala tista družbo-država. V imenu vseh nas ... Kolektivizem ... Delu čast in oblast, ... Znanje ... Bratstvo ... Enotnost ... Tovarištvo ... in .... Tratatatatatatata: LJUBEZEN. Kje je danes beseda ljubezen v vokabularjih naših družbenih, javnih, da ne rečem "političnih" voditeljev? Ojej, zaletelo se mi je ob besedi - voditelj. Ob njej pravzaprav pomislim na Uroša Slaka. Ojejejej. Če smo pri TV voditeljilh - Marcel Štefančič, je ime, ki nas rešuje. Da smo na TV-voditeljskem področju sploh lahko na zemljevidu sveta. Še dobro, da nam ne vzamejo vseh frekvenc in pritisnejo rdeč gumb za dostop do satelitov. Pa saj nočem pljuvati po naši državi in vsemu, kar je neo-slovenskega. Samo ... Res se ga že en lep čas biksa, a? In vsi smo odgovorni. Od sedenja doma, se redko kaj premakne. Razen ... Če ob sedenju doma svoj aktivizem zganjaš na spletu. O odsotnosti (prisotnosti) telesa še lahko razpravljamo --- vse dokler ne bomo imeli certifikatov za e-volitve. Dokler rabimo pa dvigniti rit in jo prestaviti h križcu na volišče ... Ejejejejejej, kje so časi plebiscita... Takrat (nas-nisem še imela volilne pravice) ne bi ustavile niti ledene prekle leteče iz neba. Niti žabji dež iz Magnolije. Danes pa se par kapljic iz neba proglaša za krivce nizke volilne udeležbe. Pa dajmo, no!!! Vsebina je problem, ne pa dež, lepo vas prosim. Še vedno sem članica stranke, ki je ne podpiram več. Tudi za državni zbor sem kandidirala pod njenim okriljem. Na tenko je šlo, da nisem pristala v parlamentu. Hvla vesolju! - za ta razplet dogodkov. Ne, ni me sram, niti ne prikrivam za katero stranko gre ali bolje - je šlo. Stranka mladih Slovenije - SMS. Ja, nastavki, ki jih je imela, ideja, v katero sem verjela in čarodejstvo, ki ga je dosegla v treh, štirih, štirih in pol mesecih - so me zaznamovali. Zaznamovali so me, kaj vse se da s pravo idejo in socialno mrežo. Od takrat, to vem. Žal mi je te stranke. Lepo bi bilo, da bi znala vstati. A upanja zanjo nimam, zato je ne podpiram. Mislim, da je njen čas v pretekliku. Izstopne izjave pa tudi nikoli nisem terjala . Niti je ne mislim. To je pač ena in edina politična stranka, katere sem bila in sem član. Zarečenega kruha se največ poje, upam, da bo vsaj polnozrnat, če se ga že bo jedlo. Goltalo in zalivalo - upam, da vsaj z vinom in ne zgolj z vodo. Še Jezus Kristus je iz vode rajši naredil vino. Hvaležna sem vesolju za ves čas, ki sem ga tistih dni preživela v parlamentu. Kot sodelavka poslanske skupine. Znajdem se po tistih hodnikih in tudi v menzo na poceni kosila znam priti. Prazen žakelj ne more stati pokonci. Vemo. SMS je bil takrat endemit. Vsi pa so mu jemali ta status. Vsi. Najbolj pa je v tem škodil sam sebi. Idiots!!! Nevedneži, pač. Romantiki. Entuziasti. Ki jih je zjebal notranji Razkolnikov. Zločin in kazen. Domači lokalizicionizem. Ta še vedno vlada Sloveniji. Upiranje centralizaciji povečuje lokalizacionizem, regionalizem in sranje. Prestopimo že meje, saj vemo, da so umetne. Bahaške. Strahopetne. Čist butaste, per se. Pardon, vsem dosedanjim vulgarizmom. Ipak sem dama, a?! Once a lady, always a lady - mi je nekoč rekel ljubimec za eno noč. Ja, tudi to dandanšnji izkusimo. Hahhahahahahhaa. Upam, da v tem ne iščete partnersva za vse življenje?!

Tito je bil po horoskopu bik. Biki pa so zelo sentimentalni ljudje. Čeprav tega ni moč videti na površju. Zelo so čustveni in mili, a navaditi se moraš posrednega napikanja na rogove, da to dojameš. Ko te vzamejo za svojega, si njihov. Tako je Tito, sentimentalen kot je bil, ustanovil svojo državo. Biki so tudi zelo družinski ljudje. Ustanovil si je družino. Vsaj tako se je nosil ... Eh, ja ... Vemo pa, da v družini so vedno neki trouble makerji. Ali pa prepametni sorodniki. Podlasice? Napredneži? Ideologi? Propagandisti? Svoj brlog uštimajoči? Preprostega človeka iskoriščajoči? Ali pa --- prenapredni, premoderni, pre-ne-razumljeni? Ja, naš Edvard... Tako zanimiv je bil že kot fantek. Kardeljevi smo, seveda. Komaj čakam čas, ko bom lahko prebrala, preštudirala, prevrednotila in vsaj promil doumela odnos Kardelj-Tito. Jebi ga, ciciban sem... Da nadaljujem s Pepijem, kot je njegovo življenje teklo: V prejšnji državo-družini Titu pač ni bilo več živeti. Po izobrazbi kovinostrugar, je med svojim 19. in 21. letom zamenjal 4 države, v katerih je delal. Gradil svojo kovinostrugarsko kariero. Slovenija, Avstrija, Češka, Nemčija. Mislim, da mu je Avstro-Ogrska takrat povsem dopizdila. Pri 23-ih, to je bilo leta 1915, je bil ujet in ranjen na ruski fronti, natančneje genau na Karpatih. Že kot osemnajstletnik se je pridružil Socialdemokratski stranki Hrvaške in Slavonije. Pri petindvajsetih se je udeleževal boljševiških demonstracij in za svojo politično usmerjenost takrat sprejel leninizem. Šta si po nacionalnosti? - Narkoman. Lepa sela lepo gore. Ker se je politično udejstvoval, je bil tudi zaprt in po izpustitvil imigriral v tujino. In deloval iz tujine. Kot Dalajlama, recimo. Pri 42-ih je začel uporabljati nickname Tito. Dotlej ga poznamo zgolj kot Josip Broz. On je bil tisti ki je pozval narode k boju proti nacistom. Potem vemo ... Vse do tega, da se ga danes imenuje kot diktator. Ker je 13. januvarja entisočdevetstotriinpetdeset postal dosmrtni predsednik naše ljube, ranjke Jugoslavije. Nisem vedela, da je poleg diabetesa bolehal za Parkinsonom. Kot Mohamed Ali. Fajn film.

O politiki intenzivno razmišljam tudi zato, ker se bližajo EU volitve (7. junij, nedelja) in ker se mi niti pod razno ne zavedamo, kako pomemben je naš glas tam. Tam, v tej Evropi. Znano je, da je petina denarja, ki se je k nam stekla iz evropskih skladov, porabljena v panogi kmetijstva. Manj znano je, da se za ostale štiri petine nikomur niti približno ne sanja, kje celostno gledano ta denar je. Bojda so se začele neke revizije na to temo. Ahahahahahahahha. Catch the Cash. Ali bolje: Catch me if You can.

Torej, da ne pozabimo. Na Dan mladosti se spominjajmo LJUBEZNI. Kot temeljne vrednote, ki jo uporabljamo na glas. Ej, jaz te ljubim. In vem, da ti ljubiš mene. Drugače te v mojem življenju bi ne bilo. Zato nehaj o meni trobezljati naokrog. Ker se bolj osmešiti ne moreš. Edina razlika med prijateljstvom in ljubeznijo je ta, da se prvo lahko konča, slednje pa nikoli.

P.S:.:

Biti v ljubezni ... Being in love ... To mi poslovenjamo čist narobe. Ne gre za zaljubljenost. Ta nima veze s celoto. Zaljubljenost je kar nekaj. Saj ne rečem, lepo je biti zaljubljen. A še lepše je ljubiti. Brezpogojnost, to mislim, Gre za ljubezen. In biti v ljubezni je stadij. Stanje. Je odnos do življenja. Tako kot je odnos do življenja sreča. Tako kot je odnos do življenja ustvarjalnost. Tako kot je odnos do življenja prijateljstvo. Vsi ti mogočni simboli tvorijo tisto, zaradi česar smo tukaj in sedaj. Življenje. Je. Never, never, never give up.: