H koreninam me noge neso

Benjamin Kreže // postavitev v Katakombah Delavskega doma Trbovlje// spremljevalna razstava festivala

Integrirana umetnost mešane realnosti, festival Speculum Artium v Trbovljah. S tem dogodkom se je zgodovina, ki prihaja, Trbovljam obrnila v lastni prid. 150 do 200 ljudi na otvoritvi. Pokažite mi otvoritev dogodka sodobne umetnosti, ki premore takšen avditorij v svetovnem merilu, vrag, da res. Pri srcu mi je bilo toplo. Ko se združita umetnost in znanost zagotovo vstopimo v polje interaktivnosti. To mi je všeč. Da je obiskovalec del razstave same. Tudi zato sem bila otroško razposajena. Opazovala so-obiskovalce. Ki so preizkušali postavitve. Občutka, da sem v Trbovljah, ni bilo. Danes, dan potem, pa se mi zdi, da je bil to še kako trboveljski občutek. V utrdbi Delavskega doma, ki nam bi jo zavidal tudi Hitlerjev bunker, v kulturnem hramu, ki je svoja vrata odprl l.58, s prvim vrtljivim odrom v Jugoslaviji, sem čutila tisto trboveljsko drznost, nadpovprečnost in kolektivnost. Povezanost vključenih strani, ki so združile akademske umetnike in gimnazijske ter ljubiteljske čarodeje. Ljudje se niso zgražali. So se čudili, bili radovedni. Hm, hm, HM, si videl kimajoče glave. Mnoštvo mladih je bilo prisotno. Pišovka (prevedno iz tipične trboveljske kletvice), si rečem. Poglej ti te možnosti. Da bi meni takrat, tam, nekje, nekoč, nekdo pokazal kaj takega ... Moj čas je bil v času revolucionarnega zatišja. Je pa fino to, da je moj čas vedno moj čas in je tudi zdajle moj čas.

Drugače mi je bilo vedno žal, da sem zamudila trboveljski čas Laibachov. Da sem zamudila tisti aktivizem in trganje plakatov. Čas zbirališča na Rudarju, diskoteke Pomaranča. Čas moje sestre in bratranca. Vedno se mi je zdelo, da kar počne moja generacija, ni nič posebnega. Bili smo mainstreamovski. Zato smo z družbo ustanovili zasavski študentski klub. Ampak smo naredili marsikaj ... :) Ustanovili smo klub in po 25-letih znova povezali študenstsko sceno. Danes je na Šklabu (klub zasvskih študentov) nova mladež, ki poleti organizira tole: Šklab Fest 2009. Fenomenalno.

Včeraj je bil sončen dan. In pred večerom sem zajezdila Garya, ga peljala do Čeč, da se razgleda nad domačo dolino. Dan poprej sem ga peljala do Čebin, kamor sem nazadnje zlezla pred leti. Pokazala sem mu kje se je ustanovila Zveza komunistov Slovenije. Pri zgodbi, ki so nam jo o tem dogodku prodajali v osnovni šoli, mi je bilo najljubše to, da so ustanovitelji obložili okna z dekami. Da se ni videla luč, seveda. Bilo je na kmetiji Barličevih, v strogi tajnosti, na noči s 17. na 18. april, leta 1937. Ja, takrat je bil Ustanovni kongres KPS, na Čebinah nad Trbovljami.

Fenomenalno se počutim v domačih logih. Mati mi kuhajo, prijatelji veselijo, zvečer se kar naprej nekaj dogaja, družim se s starimi znanci. Če bi bilo tako vse dni, bi z lahkoto več časa preživela v Trbovljah. To je pač kakovostno, ustvarjalno druženje. In zeleni hribi na pragu domačih vrat.

Spet se vrnem k eni starih idej, vizij. Izpred 10-ih let. Mestu sem hotela spremeniti namembnost. Hotela sem, da vsi propadli industrijski objekti postanejo kulturni centri. Vse ljudi sem poslala na prekvalifikacijo. Se zgledovala po manchesterskem modelu. Hotela na podiplomca vizualne antropologije. Vsega boga je bilo. Z lahkoto bi bila županja mesta. Da bi soustvarjala prostor.

Zdaj razmišljam o tem, kako je integrirana umetnost mešanih realnosti prav ista kot interdisciplinarni pristop h komuniciranju. Zgraditi korporativo identiteto mesta, ki bazira na povezovanju umetnosti, znanosti, biznisa in komuniciranja. To si želim. O, ja. We can build this city.

Prav je imel rasta na Jamajki. "You are roots girl," je rekel.

P.S.:

Vljudno vabljeni na koncert Laibach, ta petek ob 21h, na ploščad pred Delavskim domom.