Sprehod in filmi

Naj bo že konec tega novembra in decembra in te teme. Ob petih popoldan bi šla lahko spat. Ob tej popoldanski uri začnem čakati jutro. Naj dnevi zbrzijo mimo, to si želim. Mori me vse od glave do pete. Vidim zameštrane klobčiče in črne oblake. Pri vsem tem mi je najbolj všeč to, da lahko trpim in sem srečna. Ma le koga farbam? Nezadovoljna sem s sabo, občutek imam, da nisem za nobeno rabo. Kamor se obrnem, nekaj na tla zvrnem. Rabim odklop. In tisti miren glas, ki mi pove, da je vse v redu. Klinac pa v redu, besnim! Ker to ni nič! En navaden pubertetniški blef. Cepetanje razvajenega otroka. Malo derište, ki ne razume, da ni edino na svetu. In jaz, jagnje nebogljeno. Čolniček iz papirja sredi oceana. Že par dni mi srce razbija, da mi bo raztrgalo prsni koš. Utrip čutim v bicepcih in tik nad popkom. Strese mi telo, ko se osredotočim na utrip. Odklop. Potrebujem odklop. A zdržati moram še mesec dni.

Le kaj se mi dogaja?

Kako in kdaj človek ve, da se mu je zmešalo?

Upam, da je vse skupaj le en val. Eden tistih mojih valov. Najbrž jih imamo vsi, kaj pa vem. Pri vsej stvari ni nič narobe, pravzaprav. Moje življenje se takorekoč dotika popolnosti. Če si prilijem še nekaj skromnosti, bom malodane srečna. A kaj, ko se mi vse pogosteje dogaja, da sem nekje in se sprašujem, kaj tam počnem. ker se ne počutim del tistega tam. Morda se razplastujem. Razplastila se bom. Morda je to. Morda je vse skupaj le korak na poti večje slike, boljšega razumevanja življenja. Verjamem, da ... NIti o tem nimam jasne slike, kaj si želim zdajle povedati. Ker se vse to prepleta, ker frli, ker ena misel pogojujejo drugo in druga rodi tretjo in tretja zanika prvo in ... Ujeti in napisati ne morem nobene. Še najrajši bi preklinjala. In krivila druge.

Tako pa ... toliko razuma še premorem, da sem ob dopoldanskem sončku oživela misel na sedenje na skali nad Mesečevim zalivom.




Potem sem šla na sprehod po robu klifa (-ov). Poskušala ujeti edini trenutek. Za nekaj sekund mi je celo uspelo, da me ni nič skrbelo in da sem lahko pozabila na eksistencialni vprašanji - kdo sem, kam grem? Po sprehodu skuhala kosilo. Po kosilu šla na obisk k otrokom. Obe ta mali sta bili čist podivjani. Luštno. Ene dvakrat sem dobila flomaster v glavo, enkrat mi je uspelo tepež sprevržti v božanje in sem celo dobila dva, tri pobožanjčke. Po obisku sem gledala film. Za njim še enega. Goyeve prikazni s Javierjem Bardemom, v režiji Miloša Formana in Misijon, z mladima DeNirom in Jeremyem Ironsom ter še mlajšim Liamom Neesonom, film z oskarjem za kamero. Vesela sem bila, da nisem rojena v času španske svete inkvizicije in da nisem jezuitski menih v 17. stoletju. Profit gledanja očiten - boljše počutje. Haha. Včeraj sem se zdravila s Šundom. Joj, kako je ta film v eni izmed mnogih dimenzij zabaven. Haha.

Hvala za razumevanje, da se lahko smilim sama sebi. Ker me, res me boli. Srce me neznosno boli. Pa si ne znam pomagati, ne znam izraziti, ne znam sprostiti, vzeti, zahtevati, pustiti, osvoboditi, ... A se trudim. In do zadnjega se bom. Pometite me s tal, ko bodo vsi ostali že odšli.

Prebrala sem, da nezadovoljstvo s sabo, ta občutek nepopolnosti, daje občutje božanskosti. Da gre torej v primeru nezadovoljnežev v bistvu za narcise. Za katere pa je značilen prezir. To mi je zelo blizu. In če nisem tole brala psihoprofiliranje Slavka Gruma. Mislim, da je bilo to. Možakar mi je všeč.

Ko trpim, rabim objem. Rabim tolplino. In nič drugega. Nobenega pemtovanja in besed. Nič. Tišino in objem. Dobim pa tišino, hladen tuš in kladivo po glavi. Mar res moja čustva preženejo ljudi? Ampak jaz pač ne bom nosila maske. Življenju se dajem na pladnju. Ne znam taktizirati, ker nimam potrpljenja. Želim biti mirna, imeti občutek pripadnosti.

...
...
...

Ja, vse je v glavi. In to moji. Tisto, kar je v njej, ni nikjer drugje. Tisto, kar je v tvoji, je v moji drugaćno. Spodobilo bi se, da za konec povem en vic. Pa se nobenega ne spomnim. Lahko noč.