... presenečenje. In to na notranji strani vhodnih vrat. V predsobi, takorekoč. Ko sem umaknila stojalo za sušenje perila. Martinček! Nova živalca v mojem domu. Na besedo ni ubogal. Grob do njega ne moreš biti. Za rep mi ga nekako ni bilo prijeti. Zavihala sem tepih in z njim bezala vanj. Še prej odprla vrata. Pa je stekel v drug kot. Mimo odprtih vrat! Pa sem ga le spravila na prag, a ni mogel čez rob. Padel je z njega. In spet odracal v prvi kot. Da me ni prijelo, da bi ga pohodila, bi se lagala, če zdaj ne bi priznala. Pa ne moreš. Bezanje s tepihom je prešlo v rinjenje proti izhodu, malce mu še pomagam s skokom / nizkim preletom praga, pa je. Spočije se na predpražniku, malce se še gledava, končno mi potegne, da zaprem vrata. Uf. Ma mi je malček srce poskočilo. Ker je bil na trenutke prav dinozavrski. Eto, tako ti je življenje na obalnem podeželju.
In tudi tako: Popoldan pride na obisk Uroš s finsko-armensko delegacijo. Spijemo kavo v Kroštoli. Ravno, ko izpluje navečja tovorna ladja, kar sem jih doslej ujela, naložena s stotinami kontejnerjev, ne moreš jih prešteti. Mar so izpraznili vso Luko? Toliko tovora ... Njeno ime: Ital Lirica. Omizju rečem: "All the heroin is leaving the country!" Lepo smo se imeli, angleščina mi je prijala. Bilo je kot na potovanju.
Vrnem se k delu. Mi kar gre. Kliče Irena od Jarota mami, da ima azarbejdžansko vino iz granatnih jabolk. "Sem ti prinesla,"reče, "toliko, da veš - domača naloga opravljena". Zlata je. Res je prinesla. Poklepetava še o Bakuju, glavnem mestu Azarbejdžana. Čez nekaj mesecev se bo preselila tja za nekaj časa. Komaj čakam, da se vidiva. Tudi ona je zlata mati.
S Srbi je bil danes dan zatišja. Matevž me je razsvetlil z iMacom, Marko z njegovo realizacijo in tako sem že v pričakovanju: iMaca na mizi. Kaj še?
Žalostijo me drobne ne-pozornosti. Kričeče male prošnje neuslišane. A je človek lahko ljubosumen na samega sebe?
Ni komentarjev:
Objavite komentar