Mnogo izgovorov lahko najdem, zakaj na blogu že dolgo ni kakšnega pametnega zapisa. Teksta, mislim. Recimo, prvi razlog je ta, da se mi je na modemu od Instant Interneta izruval USB plug-in. Sem ga nesla na Mobitel in gospod je bil zelo prijazen, a navsezadnje je ugotovil, da ne moreva nič brez garancijskega lista. Oborožena z zadnjo plačano položnico sem odšla sklonjene glave. Smrt papirologiji, svoboda človeku! No in ker to še vedno nimam urejeno, ne morem ležati na kavču in pisati, ker mi sosedova wifi deluje le pri oknu v kuhinji. Ter pri oknu v spalnici, na postelji. Zelo jasno lahko vidimo, da se izgovarjam. Ker za napisati blog pač ne rabim povezave ves čas. Tretji izgovor je ta, da nimam časa. Ta izgovor je najbolj neumesten, najbolj neumen in brezpredmeten. Če imaš nekaj rad, boš tisto počel, umestil v svoj urnik, se temu posvetil. Pa naj gre za stvar ali človeka. Četrti je ta, da so me vase potegnili haikujčki na FaceBooku, ki jih objavljam na statusu in da se poskušam navajati twitterske scene, zato po novem tudi stisnem kakšen tvit. Btw: kako v FBju nastavim, da bo objavljen status na FBju istočasno objavljen kot tvit na twitterju? Ker ne znam. Peti razlog je ta, da mi manjka proste pisalne inspiracije, saj mi je um omejen z delovnimi projekti in razmišlja večinoma o njih. Šesti razlog je ta, da nisem razpoložena za razkazovanje svojega srca na blogu, ker sem prizadeta. Ranjena, užaljena. Vsak lahko to imenuje po svoje. Izgovor pač, da sem lahko strahopetna in ne upam kazati svojega srca. Sedmi razlog in zadnji izgovor je ta, da imam v glavi vakuum.
Eto.
Medtem ko je bojda Slovenija pobeljena, grem jaz jutri na en jogging nad Strunjan. Sem si priskbela zimske tekaške hlače, ker me že nekaj dni srbijo podplati in me silijo v poskakovanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar