Kmalu bo novo leto

Pisalo se je leto 2006. Bilo je razburkano. Mnogo sem razmišljala o svoji vlogi v tem življenju. Načrtovala sem pot okrog sveta. Vedela sem že, kje bom potovala po tleh in kje po zraku. Reševala sem nošenje prtljage, v kateri sta bila prenosnik in kamera. Razmišljala o obiranju pomaranč v Avstraliji, o učenju španščine v Južni Ameriki. O ašramih v Indiji in tečaju tajske masaže. Vse je že bilo pripravljeno, tudi razmislek o potovalnem blogu in morebitnih sponzorjih. Nato pa sem se spet zapletela v nek projekt, ki me je obvezal k delu za prihodnjih 6 mesecev. Ob koncu leta 2006 sem si rekla: "Prav. V prihodnjem letu se bom odprla vsemu, kar mi bo življenje prineslo. Brez načrtov in vizij. Kar bo prišlo, bom sprejela, pogledala, videla, doživela." Pa se je zgodilo še bolj turbulentno leto. 2007 me je vrglo v vrtinec intenzivnega spoznavanja sebe. O, moj bog. Saj sploh ne vem, kdo sem, kaj hočem, kje mi je mesto. Nesrečnost pri delu, z občasnimi vzponi in dobrim počutjem. Odločitve na silo, iz ega, trening ignorance, premišljevanje o dvojini, predajanje drugemu. Bolj kot je šlo leto h koncu, bolj me je tiščalo potovanje. Na hitro sem se odločila za Kambodžo, saj je bila Burma takrat zelo nemirna. Kambodža pa destinacija, kjer mi bodo stvari že malce domače, potovanje umirjeno. V petih tednih samote sem v svoji notranjosti odkrila marsikaj. Samota dobro dene. Povratek v realnost je bil mehak. Leto je lepo minevalo. Vse do predkratkim. Ko sem zopet trčila ob lasten smisel. 2008 bo kmalu mimo. In kako se vidim naprej? Na glas si govorim, da je smisel prihodnosti v vsakdanu. V temle trenutku zdaj, saj tistega prej ni več in tistega, ki prihaja še ni. Pa sem to sposobna živeti? Mar lahko odklopim čas?

Preden me je vase posrkal srbski projekt, ki ga zdaj ni več, sem imela načrt prostovoljstva v Ugandi. Pa se je spet zapletlo ... Prišel je projekt, z njim obveznost za leto in pol, potem še eno dolgoročno poslovno sodelovanje in Uganda je odplavala po svoje. Do včeraj. Ko dobim e-pismo. Od prostovoljke Jane, ki je že mesec dni v Ugandi in me sprašuje, če ji februarja, ko pridem tja, lahko prinesem nekaj stvari iz Slovenije ... Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Na pomoč! Uganda je še vedno živa! Zavrti me. Zavrti. Zakaj pa ne, si mislim. A po drugi strani si želim več stabilnosti v življenju. Ležanje na kavču v dvoje, gnezdo, dom, družino. Kako naj prelisičim pritisk časa? Kako naj uživam v vsemu temu, kar je, kar imam, kar čutim in ... - sem srečna ter pomirjena sama s sabo? Recepta ni, to vem. Bitka je vsakodnevna, to razumem. Vse bi šlo, če bi bila egocentrik, ki zna misliti le nase, videti le svojo pot. Če bi le bila brez občutka za druge. Mislim, da sem žrtev lastnega sistema.