Čas je za udejanjanje sprememb

Sonce je včasih kvadratno. In moje misli nepovezane. Smejim se. Sebi, seveda. Svoji trmi, togoti, jezi in srdu. Ko mine, vidim, kako znam biti otročja, kadar gre za negativne stvari. In takrat se spomnim, da je fino, če se spomnim, da znam biti otročja tudi za pozitivne stvari. Treniranje priklica pozitivnih misli. Težko. Težko. Ampak - za to se splača boriti. Pa vedno lažje postaja.

Menda sem strasten človek. Mnogi me tako vidijo. Sama tega nekako ne čutim. Mi pa na trenutke laska. Strast je življenje. A ker ne pišem tegale le sebi, gledam nase s perspektive mnogih. Ergo: strastna oseba sem. Stvari se lotevam strastno in jih tako tudi počnem. Jaz to bolj vidim kot hitronavdušljivost. Sem namreč hitro navdušljive narave. Vse novo, neizkušeno in pozabljeno (ki je tako spet novo in neizkušeno) - me privlači. Včasih dolgo, včasih kratko časa mine, da privlačevano tudi izkusim. Dve stvari sta tako danes krenili v obtok izkušanja - plezanje in surfanje. Grem na tečaj plezanja, zanimam se za tečaj surfanja in resnično razmišljam (z vso odgovornostjo), da grem na poletno vajeniško delo na turistično kmetijo oz. domačijo Butul. Potem pa me zadnje čase spet navdušuje eksperimentiranje ravnovesja med delom, družbo, samoto in spanjem. Eksperiment se glasi: organizacija vsakdana z napako (statistično dovoljena napaka + -  10%, kar znaša 2,4 ure ali 2 uri in 24 minut). Danes je eksperiment zbezljal kontroli:

- delo = 16 ur

- družba (vključno breztelesno druženje) = 3 ure 15 minut

- samota = 2 uri

- spanje = bo 6 ur

skupaj = 27 ur in 15 minut

Danes sem tako v dnevu pridobila 3 ure in 15 minut, a absolutno preveč časa porabila za delo. Potrebno uravnotežiti v prihodnjih dneh, ker sem kljub pridobitvi v minusu s časom. Pridobiti 3 ure 15 minut. Kmalu!

Ideal organizacije dneva s statistično dovljeno napako, ki ji dovoljujem biti poljubna na posamezen element:

- delo = 8 ur

- družba = 4 ure

- samota = 4 ure

- spanje = 8 ur

In ko si tak človek, da hitro zapopadeš v nove stvari, imaš s tem lahko težavo, da teh kmalu ne počneš več. Ker te pač privlačijo nove in za "te stare" nimaš več časa. Potem pa ... Se pripeti. Stare stvari začneš pogrešati. Si občutke ob njih priklicevati v spomin. Ostaneš z njimi objet v sladkem spominu. Pa jih nato pustiš v miselnih okvirih. Potem pa ... Se nekaj preklopi. Se mi zdi, da gre res samo za stik nečesa z nečem in misli se zgodijo ali začnejo dogajati. So mar bile tukaj vseskozi, le da jih nismo opazili? Da, seveda. Sami izbiramo o kom ali o čem, na kakšen način in koliko časa bomo razmišljali. Klik, fleš, bum, bang! Pa ode misel! In se zgodi. Ja, in ne vem, če ni to takrat, ko se dotakneš notranjega miru. Takrat, ko zajahaš val notranjega ravnovesja. Takrat se stvari zgodijo. In dokler si na valu, se stvari dogajajo. Vsemogočen si.

Kolikokrat o nečem razmišljamo, preden tisto zares udejanimo? Koliko časa mine, preden naredimo korak, premik, obrat ali stopimo v povrnitev dobrega, ki smo ga že okusili? Mentalni sklepi, mentalne spremembe ...  Akcija. Udejaniti. Uf. Ja, gremo! Ker je dobro za nas. Aja. Ker odslej razmišljamo samo pozitivno. Nič drugega. pozitivno. Konstruktivno. Ustvarjalno. Juhej. Nabrusimo mišice, pozitivna revolucija je že v teku. Seveda je vse v glavi in zavestna vizualizacija v mislih je nujna timska sodelvka končnega materialnega udejanjenja.

Ja, se kar pozna, da sem boljše volje. :) Kar pa še ne pomeni, da bom vztrajala pri pisanju bloga, niti ne pomeni, da ga bomo ukinila. Ker - ja, še vedno sem mali otrok, ki meče stvari ob tla. Ker je jezen na ves svet. Tudi nate. Ph. Kamoli nase. Ph. Svetobolje je resna stvar. Zato se zdajle rajši na glas smejim. Ahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahaha. 

Pišovka, kako je to res fajn. Kar začneš se tja v tri krasne režati na ves glas. Vrhunska ideja.  Ahahahahahahahahahahahahahahahahaha. Seveda metoda ni za vsako družbo. ;) Srečno!

Ahahahahahahahahahahaha ...