Enomesecni tornado je za mano. Vrtelo me je v toliko smeri, da je ni, za katero bi se odlocil. Posrka te. Posrkajo te ljudje. Energija ljudi je tako mocna, da te odpelje s sabo. Samozavest, zaupanje vase, prepricanje v svoj prav - to spostujem pri Jamajcanih. Seveda to prinese tudi druzbene posledice, ki se odrazajo v kulturi vsakdana. Ni ga javnega prostora (razen knjiznice in internet cafeja), kjer bi bila tisina ali vsaj konverzacija na normalnih decibelih. Prej ko slej se nekdo zacne na nekoga dreti ali pa se zacnejo kregati. In potem se kragajo in si dokazujejo svoj prav, ti pa si ujet med dvema ognjema, a se scasoma navadis in pocakas, da mine. Ko se prenehajo kregati, ena stran odide, druga pa ostane in navadno se na tem mestu vmesa tretja stran, ki potem s to drugo stranjo se dolge minute, lahko tudi ure, razpravlja o tem, kako in kaj. Jamajcani OGROMNO govorijo.
Ko danes najdem nek relativno miren koticek, da sedem na kavo in zberem misli, da vidim, kja je se za kupiti in kaj za spakirati - preventivno gledam v tla, stran, ignoriram vse po vrsti. Odnesem prazen loncek v smeti in ze me ogovori varnostnik (aja, sla sem na kavo v KFC, zato je tu varnostnik in prepoved kajenja / ameriska drzava), da ce sem pisateljica. In da ... Pa se je zacelo. Kako je on ze napisal 9 pesmi in zdaj ne ve, kaj naj naprej. Ker on je to napisal za R'n'B, tukaj pa je samo reaggee. ... In da ce bi on prisel v Evropo ... Kaj mora narediti? Najbrz rabi vizo. Ja in potem bi lahko v Evropi sel v kaksno solo in potem delal pesmi za R'n'B. ... Poslusam ... Pa kaj naj recem? Ja, ko bos zaprosil za vizo lahko das moj naslov. Daj mi email, pa je. Jp. ...
Grem dalje. Na trznico po kaksen suvenircek. Hodim med ljudmi in vsi se mi zdijo vsaj za trenutek nori. Nekdo se glasno rezi, drugi se pogovarja sam s sabo, tretji sika za mano ... Joj, kako mi gre ta zvok - sikanje - : Sssss... Ssssss.... NA JETRA! Nehajte sikati za mano. Oziroma boljse - ignoriram vas. Haha. No in vsi ti ljudje, o katerih ves nic. Ves pa mnogo zgodb, ki krozijo tu naokrog. Umori so vsakodnevna stvar. Maceta poje: hasaaaa. Klanje. Zgodbe taxistov, ki jim solarke dajejo spolne usluge za to, da jim taxist posodi soncna ocala za v solo. Ali pa mobitel za ves dan. Tu v Port Anoniu je neka Nemka, ki je zaglibila big time. Ze vsaj 20 let je tukaj, a vec kot pol leta ji ne pustijo ostati, zato zaradi vize skace ven iz drzave na vsake pol leta. Preostanek casa pa je pijana, lezi kje na trznici, mimogrede jo kdo posesksa, da sama se ve ne in ... Evo ti ga, 20 let Jamajke. Kaj hocem povedati je to: z ogromno distance moras jemati vse skupaj, da se lahko nasmejis vsej sceni. Da si lahko reces - hej, njihova izbira je to, sami tako hocejo. Ja, Jamajcani so ves cas zadeti. Vecina njih. Veliko govorijo, a zelo malo povedo. Vsak dan isti stavki, iste besede. ...
Ko potegnem crto - ... ne vem. Toplo je bilo. :) Precudovita narava. A kaj je bilo tole vse skupaj - NIMAM POJMA. En mesec zivljenja, pac. Na otoku, ki so si ga zamislili beli ljudje. Nanj posadili crne ljudi. Zdaj crni preklinjajo bele in crne. Belih, ki prosto hodijo naokrog je malo. Crni recejo belim - money friend. Jamajka je dezela, kjer so barve zelo izrazite. V naravi, pri ljudeh, v vsakdanu. Je otok, ki mi je na nek cuden nacin vzel zenskost. Razvrednotil ta bozanski obcutek. Me pahnil v bes. Nato v apatijo. Otopelost. Zalosten je obcutek, ko se zaves, da nimas komu zaupati. Da so kolektivne vrednote navidezne. Da je cas Boba Marleya mimo in zato stopis na stran starih rastafarijancev, ki se poslusajo staro muziko in gojijo kolektivne vrednote in postenje. A izumirajo ... Boba Marleya se redko slisis na radiu. Le februarja je cela ludnica. Kajti jutri je njegov rojstni dan. In februar je njegov mesec. Bolj kot zdaj berem te besede za sabo, bolj se mi zdi, da hocem vse skupaj stlaciti v en kos. Da je prevec vsega, da bi lahko naredila koncizno zgodbo. Hotela sem reci se to, da v bistvu so Rastafarijanci kot nasi Romi. Rasta (torej tisti z dread locksi) ne dobi sluzbe. Ne, ni sans. Se pred tremi leti Rasta-otrok niso sprejemali v obicajno osnovno solo. Rastati so imeli svoje sole. Kot je rekel zadnic Kissy (prijatelj od Sonje, skupaj zivimo pri Papatu - drugic o njemu), ko sem gleala fotke od Pape, ki je bil prej kuhar na ladji, zdaj pa je pravi rasta: You have to be a 5-star chef before you can be rasta. Like Papa.
Ja, postimati zivljenje, zagovotviti si stvari, potem pa pustiti dreadlockse in ohranjati stik z motherland - Afriko. Dreadlocksi pomenijo korenine (roots).
Nenazadnje - ena celovita zgodba o Jamajki se sledi. Pride tudi fotodokumentacija. Fajn je bilo. Huda izkusnja. Danes zjutraj (zadnji dan) sem se spomnila prvega dne, ko sem prispela v Negril (4. dan Jamajke). Takrat sem razmisljala: kristus, kako bom jaz tule prezivela en mesec pa tudi ne vem. Evo, pa smo. Tezka hrana in pivo in ganja so lepo zdelali telo. Me caka ena konkretna intervencija, ko se vrnem. :) Ja, Jezus Kristus, na koncu lahko recem le: Na Jamajki ti lastni sistem kapitulira. Zacnes plavati s tem tukaj. Ta pa ni najbolj zdrav. Niti najbolj pameten.
Bless. Mi go pack.
Ni komentarjev:
Objavite komentar