BITTER za čiščenje krvi in gastro poti. Med drugim vsebuje grenak les ali bitter wood. Je pa v flaši vina Magnum, ki niti ni vino, ampak nekaj s 16% alkohola in naj bi bilo vino, koker, po okusu pa niti ni. Sicer sem Magnum poskusila, ko je imel ene 28 stopinj celzija, tko da ne morem ravno soditi, kakšna pijača naj bi bila. Je nekaj med špiritom in vinom, sladkega okusa.
In prav nič atraktivnega videza. Jah, saj ... Zmečkane korenine so pač težko romantične.
In njegov precej bolj atraktivni partner - ROOTS. Namenjen sproščanju telesa. Precej boljšega okusa kot BITTER in tudi bolj zaznavnega učinka. Da ne omenim njegove dramatičnosti.
Postopanje z njim zahteva kanček poznavanja, saj se nataka takole:
V primeru promptne odmašitve ROOTS poleti v okolico. Ne vem zakaj, ampak tako je. Kot bi vrel in plastenka, v kateri je, deluje kot steklenica, takšen pritisk čutiš. Zaradi njegove magičnosti me je letalski transport malček skrbel. Hudimana, da mi ga ne raznese v rukzaku. Varnostna služba v moji glavi ga je zato zavila v dežno palerino. Najprej v dve vrečki, vsako z ene strani, potem pa tesno povitje v dežno palerino in zabarikadiranje med toaletno torbičko in torbičko z zdravili, vse skupaj nabumfano z zatlačenimi s smrdljivimi T-shirti, zvitimi v rolco. Pakiranje spoznano za uspešno.
Na zdravje! Prav res ... Udari v ramena in in z njih v roke, od tod naprej do stopal. Škoda, da od tistega herbalnega dohtarja nisem odkupila vsega iz njegovega rukzaka. Bila sem v baru, pri fantih na hribu. Tako jih imenujejo. Fantje s hriba. Tja je prišel herbalni dohtar, z dreadi zvitimi po kapo, prešvican, z rukzakom iz naših partizanskih dni, z biciklom, petko, ki sem si jo kupila z 5. razredu kot posledico zvina gležnja. Moja je bila svetlomodre barve, njegova nerazponavna od rusta. En evro za en zvarek. ROOTS smo pili vsi v baru. Zvarkov rastamanu, herbalnemu dohtarju, nihče ni plačal. Razen mene, teh, ki sem jih kupila za s sabo. Čudno, a? Pride herbalni dohtar, prodaja svoje zvarke iz rukzaka, jih probamo, pijemo ... in potem: hvala, rasta. Toliko o tem, kaj pomeni biti rasta. No, zvarke, ki jih imam, sem plačala, normalno. A nikomur v baru ni bilo normalno, da bi rastamanu plačal ROOTS, ki ga je ruknil. In reci in piši, rasta je bil nameden. Saj ni prišel kot brezplačna promocija ... Ampak ... Tako je na Jamajki. Tip pride v trgovino, vzame neke krekekrje - koliko so? 30. Na, 20, kasneje ... "Here is 20. Later." Ne vem, če kdo potem prinese tistih 10 ... Tako tusi ne vem, če ima ta rasta - herbal doctor - kakšne bonuse v tem baru ... Bar je v lasti Stevieja, on me je preimenoval v Tadži. Ker je lažje, kot Tadeja. Bar pa se nahaja na Titchfield Hillu. Aja, v Port Antoniu. Na SV Jamajke. Najlepši becirk. Regija: Portland. Najlepša narava, najmanj kriminala, najbolj normalni ljudje. Po vsem tem slovijo. Zato so oni fantje s hriba (Titchfield Hill, pa to). Hriba pa je pravzaprav en klanček. Recimo takšen, kot od vodnjaka pri Zlati ladjici do vrha pri NUK-u. Za malo kot Šmarna gora ali rajši naša Mrzlica. :) No, tam sem ždela neko dopoldne ... Tisti dan, ko se Rybbo ni pojavil. Rybbo pa je raftarski vodnik, lokalno imenovan kot Captain. Captain 48. To je tisti, ki mi je večer pred tem pokazal izkaznico, licenco, da je res raftarski vodnik, lepo izkaznico, ki ji je veljavnost potekla ... "Ok," mu rečem, "but your licence expired on 22nd of January..." Vzame izkaznico in reče:" Ya, mon, but not so long ago! You see, my number is on T-shirt." Se obrne in mi pokaže hrbet, kjer so bili ostanki tiska. CAPTAIN NO. 48. Ahahahahahahaha. Ja, takšni so Jamajčani. Ignoranti v tri štuke. No, z Rybbotom naj bi šla na rafting, pa še dva Italijana, ob 12h, tistega dne, zbirno mesto tule, v baru pri Stevieju. A Rybbo se ni pojavil ... :) Menda sta Italijana skenslala ...
Na zdravje! Prav res ... Udari v ramena in in z njih v roke, od tod naprej do stopal. Škoda, da od tistega herbalnega dohtarja nisem odkupila vsega iz njegovega rukzaka. Bila sem v baru, pri fantih na hribu. Tako jih imenujejo. Fantje s hriba. Tja je prišel herbalni dohtar, z dreadi zvitimi po kapo, prešvican, z rukzakom iz naših partizanskih dni, z biciklom, petko, ki sem si jo kupila z 5. razredu kot posledico zvina gležnja. Moja je bila svetlomodre barve, njegova nerazponavna od rusta. En evro za en zvarek. ROOTS smo pili vsi v baru. Zvarkov rastamanu, herbalnemu dohtarju, nihče ni plačal. Razen mene, teh, ki sem jih kupila za s sabo. Čudno, a? Pride herbalni dohtar, prodaja svoje zvarke iz rukzaka, jih probamo, pijemo ... in potem: hvala, rasta. Toliko o tem, kaj pomeni biti rasta. No, zvarke, ki jih imam, sem plačala, normalno. A nikomur v baru ni bilo normalno, da bi rastamanu plačal ROOTS, ki ga je ruknil. In reci in piši, rasta je bil nameden. Saj ni prišel kot brezplačna promocija ... Ampak ... Tako je na Jamajki. Tip pride v trgovino, vzame neke krekekrje - koliko so? 30. Na, 20, kasneje ... "Here is 20. Later." Ne vem, če kdo potem prinese tistih 10 ... Tako tusi ne vem, če ima ta rasta - herbal doctor - kakšne bonuse v tem baru ... Bar je v lasti Stevieja, on me je preimenoval v Tadži. Ker je lažje, kot Tadeja. Bar pa se nahaja na Titchfield Hillu. Aja, v Port Antoniu. Na SV Jamajke. Najlepši becirk. Regija: Portland. Najlepša narava, najmanj kriminala, najbolj normalni ljudje. Po vsem tem slovijo. Zato so oni fantje s hriba (Titchfield Hill, pa to). Hriba pa je pravzaprav en klanček. Recimo takšen, kot od vodnjaka pri Zlati ladjici do vrha pri NUK-u. Za malo kot Šmarna gora ali rajši naša Mrzlica. :) No, tam sem ždela neko dopoldne ... Tisti dan, ko se Rybbo ni pojavil. Rybbo pa je raftarski vodnik, lokalno imenovan kot Captain. Captain 48. To je tisti, ki mi je večer pred tem pokazal izkaznico, licenco, da je res raftarski vodnik, lepo izkaznico, ki ji je veljavnost potekla ... "Ok," mu rečem, "but your licence expired on 22nd of January..." Vzame izkaznico in reče:" Ya, mon, but not so long ago! You see, my number is on T-shirt." Se obrne in mi pokaže hrbet, kjer so bili ostanki tiska. CAPTAIN NO. 48. Ahahahahahahaha. Ja, takšni so Jamajčani. Ignoranti v tri štuke. No, z Rybbotom naj bi šla na rafting, pa še dva Italijana, ob 12h, tistega dne, zbirno mesto tule, v baru pri Stevieju. A Rybbo se ni pojavil ... :) Menda sta Italijana skenslala ... V bar h Stevieju me je pripeljal Noel. Eden od zadnjih rastamanov, ki se zavzemajo za ohranitev roots reggea-ja (nikoli ne znam ta regi, reaggee, reggea prav naspisat, zato bo odslej REGI). Torej - Noel se zavzema za regi. Roots regi. To je Bob Marley in vsi tisti, ki so z njim tekali po ulicah kot otroci. Garnet Silk, Glen Washington, Luciano (lokalno imenovan s strani generacije 40+: The Messanger), ... Noel je bil čist fejst možakar. Njega sem zintervjujala (eno vprašanje, pol odgovora) o pomenu dreadlocksov. Je snel ruto (z motivom jamajške zastave) z glave in mi pokazal dreade. Sivi dreadi, niti ne tako dolgi (dolžina dreadov se meri v letih), po sredi glave pa pleša ... Puh. Sivi, skodrani puh. Edina pleša, ki sem jo sploh videla. En tak Prodigy z dreadi. Aja, btw-z nečakom Dominikom greva na Prodigy, 8. marca na Dunaj. Nazaj k Noelu. Noel mi je takoj pokazal svojo osebno izkaznico. To Jamajčani radi počnejo. Mislim, tisti, ki se ti hočejo pokazati kot vredni zaupanja. Lepo. Če je to res. Ali pač samo delajo nek vtis. Kaj pa vem. Itak pa na fotkah osebnih izkaznic vsi izgledajo isto, plus tega, da so ponavadi te tako znucane, da sploh težko kaj vidiš. Vendar ... Stopimo v moment, ko srečamo neznanca, se z njim pogovarjamo in mu kmalu nato iz žepa potegnemo osebno, da vidi, da smo resnični, da ne lažemo, da se mu damo s svojo uradno identiteto na pladnju. ... Čeravno bi z njim radi le sklenili nek posel. Nek profit. Beda, a? Ali pač zelo individualni način poslovanja. Zelo intimen. Morda nekoč na sestanku s potencialnim klientom preizkusim to strategijo. "Glejte, tole je moja osebna izkaznica ... " No, Noel me je pripeljal k Stevieju v bar. Potem, ko mi je prodal dva zapečena CD-ja z roots regijem: Garnet Silk & Old Hits. Nato me je popeljal po soseki guesthousa, mi razkazal pogled na marino, pokazal kje je plaža in nato sva šla do Stevieja. "She is fine," je rekel, ko sva vstopila v bar. Poleg Stevieja je bil tam še Roy, ki je imel kavbojski đeki brez rokavov, z napisom FK Dortmund. Vprašam ga, če navija za Dortmund. Presenečeno pogleda, kako vem? Kajti - vsake dve leti gre za par mesecev v Nemčijo. Nato ga prešine in se spomni in mi izdatno pokaže hrbet z napisom. Reživa se. "Ja, ja, Deutchland," reče. Vprašam, če govori nemško. "Nein," reče. Potem sprovociram - očitno sprejemanja test. Na omari v baru je tale fotka:
Jezik zdrvi... "Have you been to the navy?" Stevie vzame fotko iz omara-vitrine. Pomoli mi jo pred nos in položi na šank. Noel reče: "Now it is time. The dark came. I'll make a spliff. Spliff in the dark is better for ladies." Ja, dame kadijo joint ob temi. Ne pa čez dan, lepo te prosim ... :) "Ya, mon. I've been to navy. Why you ask?" "Because of my father," rečem. Kajti fotka me je res spomnila na eno očetovo fotko iz mornarice. Kakopak, da ne. Njegova gre v sklop tistih ČB fotk, kjer je z retušo dodana barva. V smislu rdečkastih ustnic, itd. Piše se leto '66, "My father's been to navy, as well. It reminded me of him." Stevieju je to na nek način všeč, na drugi pa spet ne. Ipak je jamajški moški ... In da ga mečem v predal s fotrom, ... ah, eh, jah ... Ampak. Stevie je res tudi tako deloval. Ko sem prišla, potem ko je Noel rekel, da sem ok, je Stevie dejal: "How long have you been here?" "3 weeks." "Ok, so you know about hustle." Zmede me. Kaj hoče s tem? Vem, kaj je HUSTLE in kaj je HUSTLER - jebeni slepar! To vem že sto let, iz enega filma. Hahaha. Tam je bil lep dialog in ena replika: NEVER TRY TO HUSTLE THE HUSTLER! No in Stevie reče, ok, ti si zdaj tule v središču sleparjenja. "I am the best hustler on the world. And I will try to hustle you. But so far you know the hustles." Najbrž sem ga gledala bolj zabodeno kot tele gleda v nova vrata. No in še danes ne vem, kaj je bilo to. Sledilo pa je: "So which one am I?" Nanašajoč se na fotko, jasno. Jebenti. Gledam fotko. Jo dvignem in približam njegovemu obrazu. Odločim se za desnega. Ki z izrazom hoče biti wicked, pa to ni. Stevie vzame fotko in jo vrne na mesto v vitrino-omari. "Did I screw up," vprašam. "No, miss, what was your name again?" TADEJA. "Spell it." T A D E J A. "Ok, I will call you Tađi, it is easier." OK. Tađi mi je všeč. Daj še eno pivo. Noel je tačas podal spliff. Kar ni v jamajški navadi. Spliffov se ne podaja. Vsak ima svojega. Pa da razjasnimo spliff. Takle je:
V rokah držim dve vrečkici. Da, dva spliffa, takorekoč. V skupnem znesku 1€. Vemo, koliko bih to koštalo kod nas, je li? No, eno vrečkico ima povprečen slovenski uporabnik za 3 Jolande (od Poli izraz), ki jih deli z vsaj še enim kompanjonom, še rajši z dvema. Na Jamajki pač ne. Ena vrečkica je za natančno en joint (spliff), pa še ta ne vsebuje tobaka, je čistak, pa tudi filtra nima. In se ne deli z nikomer. Kupiš ga na vsakem vogalu. Zvije se v ta debelo rizlo, ki se na koncu malo zmečkasto pošraufa, da paše v usta. En takšenle za dobro jutro. Potem pa naprej. Štiri, pet, sedem, deset na dan. Odvisno od človeka. Tako danes ne morem biti presenečena, še manj šokirana, da z nikomer na Jamajki ne moreš spregovoriti več kot 5 stavkov. Čemu le? No problem. Ya, mon. Positive, only positive, no negative. "My name is Steve," mi je enkrat rekel taksist. "Steve Positive. Only positive, no negative." Ja, si mislim. Watch and learn. Saj vem. Pozitivno. To me drajva. Itak. Konstruktivno. Ja. Pozitivno. Ne maram NE-jev. Vsakršen Ne me spravlja v depresijo ali bes. Tudi tvoj. Ne vem kaj počne moj NE tebi, ampak... I am sick and tired of your NE! Tako. Je tole zadnji jamajški zapis. Jebi ga, bilo i prošlo. Sem poklicala Sonjo na Jamajko. Pravi, da je bila cela štala z vremenom. Namesto v nedeljo, se je v Port Antonio vrnila v sredo. Deževje, plazovi, odneslo ceste, cela žurka. Pa zaključimo.
Fantje s hriba so do obisti okradli Italijana, o katerem sem pisla. To je tisti - "On Jamaica, no speak English is e problemo ... " Ja, tam na hribu v guesthousu (kjer sem bila, preden sem se preselilla h Papi) je bil, hodil v bar h Stevieju, se družil s fanti s hriba (sem ga parkrat videla z njimi) ... Evo ti ga na ... Tudi to je Jamajka. Človek človeku volk. Jebeni belski kolonialisti, vam rečem.
Tole pa je Papa:
Nenazadnje. Ponosna sem na našo himno. Na njen tekst. Jamajška (ki jo vrtijo na radiu okrog polnoči, meni jo je vrtel taksist na poti Treasure Beach-Junction, zaželim si, da bi našo slišala večkrat) pravi: Jamaica land we love ... Slovenski (naš, Prešernov) pravi: God bless all the nations ... (Žive naj vsi narodi ... ///Naključje je hotelo, da se v domovino vrnem na Prešernov dan .) Premalo se zavedamo tega. BLESS. Bless all the nations. Bless me, I say. And you. Bless us. Bless everybody. Bless every-fucking-body. Bless all. I bless you. A veš kako? Spoštujem te. Spoštujem, da me bereš. Spoštujem te, ker si, ko sem jaz. In še dlje. Ko me več ne bo, te bom še vedno spoštovala. Ne verjameš? No, da te vidim presenečenih oči. Spoštujem do groba in naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar