Menza nekje tam okrog Cvetličarne. Dobro skrita. Brez opozorilnih tabel, da obstaja. Med jeklenimi podjetji. Srednje-težka industrija. In ja, na moje veselje, zgleda, da so se tudi med težkometalce, hrustaste jeklarje, vtihotapili vegetarjanci. Na MENU-ju 3 je bila pira z gobami in solata. Od dobrodušne menzarice, ki zajemalko vrti z največjo ljubeznijo (srčnost, ki jo Michelinovo-zvezdičasti chefue-ji nikoli ne premorejo // se malo nazaj spomnim, kako je eden takih naredil samomor, ker se je tako spsihiral ob pričakovanju obiska komisije, ki deli te zvezdice), pa sem si izprosila še nekaj kuhane zalenjave, ki je načeloma pripadala MENU-ju 2 (dunajc & co). Okus zadovoljiv, sitost precejšnja, družba ustvarjalna. Pa da ne bo pomote. Seveda naj bodo tudi Michelinove zvezdice, ampak ... Ko iz zajemalke na krožnik pade kopička pire, se počutim bolje kot v state-of-the art restavraciji. Se spomnim tistega istanbulskega kosila ... Za potrebe fotografiranja za revijo Elle Decor ... Sladica za 120 ali koliko že, 230 evrijev? Kako je sladica sploh lahko dražja od 5 €? Omenjeno kosilo v menzi = 3,20€. Prijateljica v službeni menzi = kosilo 1,50€.
Naj živi preprostost! Naj me najde, ko tudi jaz iščem njo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar