Vojni zločinci na športni dan

Ja, ja, ja, vsi že vemo, da je Tina Maze srebrna. In ja, ja, ja, da smo na medaljo čakali dolga leta. Prvo kot prvo, me je dopoldan presenetilo dejstvo, da poteka svetovno prvenstvo v alpskem smučanju. Aha. Drugo kot drugo, da se že govori o sklepnem dejanju letošnje sezone. Tretje kot tretje, mi je pa itak čudno, da imam TV program. Šele predvčerajšnjim sem na supertruper TV sprejemnik priklopila sobno anteno, ki sem jo dobila v dar z neke omare, kjer je počivala že dolga leta. Verjeti mogla nisem, da ta antena deluje na HDMI kabel. Ampak ja, očitno je kabel pač za to anteno le kabel. Čeprav se šopiri s svojo koaksalnostjo in 5o-evrsko ceno. 

Od športa k vojnim zločincem. Ki so v prikazanem dokumentarcu tudi športali. Ja, Karadžić je igral fuzbal. Ste ga videli? Filma BEGUNCA, o Ratku in Radovanu, precej nisem razumela. Preveč govorcev, ki jim nisem mogla slediti s titulami. Kdo je kdo in kakšen lik je v tej zgodbi - to mislim. Še dobro, da je bil film le enourni. Njegov profit v moji glavi je razmišljanje o kolektivni krivdi. Se Srbi počutijo kaj krive, tako kot se še danes Nemci? Vem, ne da se tega tako posploševati ... Ampak ... Na Jamajki sem se prvič srečala z občutkom krivde kot pripadnica bele rase. O barvi kože še nikoli nisem tako globoko razmišljala. V meni je bil bolj stih Micheala Jacksona - ...it's no matter if you're black or white ... Klinc, ni glih tako. Ali pač. Nikoli ne bom vedela.

Pa spet nazaj k športu. Zvečer sem ugledala, kako naši odbojkaši mlatijo Ruse. Niti sanjalo se mi ni, da je v Tivoliju lahko tudi odbojka. In toliko gledalcev v dvorani!!! Ojej in ne skandirajo Olimpija, Olimpija, Olimpija ... Ampak ACH, ACH, ACH. No, na koncu so Rusi zmlatili naše, ampak tistih 10 minut, ki sem jih ujela, me je potegnilo tudi do ploskanja in Jeeeeeeee!-anja. 

Jutri začnem z očiščevalno kuro notranjosti telesa. Z zvarki, ki sem jih kupila od zeliščnega dohtarja na Jamajki. Tip, ki meša vsesortne rastlince in njihove korenince. En zvarek se imenuje BITTER, drugi ROOTS. Prvi je za čiščenje krvi in gastroinštalacij, drugi za sproščanje vsega telesa. ROOTS sem poskusila že na Jamajki in  ... Uau. Fenomenalen feeling. Šus v telo, v glavo pa nič. Enkratno. No, jutri vidim, če ima takšne učinke tudi na domačih tleh. Poročam.

Nenazadnje ... Danes sem že naštimana na slovenski čas. Prišla je kulminacija. Z njo sklep. iskrena duša, a izprijen um. Ne znam razmišljati prav. Pravzaprav sploh ne znam razmišljati. Imam neke svoje modele razmišljanja, ampak itak, da jim ne sledim. Ne vem, kako razmišljam. Razmišljam, pač ... Tako da ... Ja, svojo energijo bom odslej usmerjala v učenje razmišljanja. Saj ne rečem, da je nisem že doslej. Zdaj bom še več. V središče svojega vesolja bom postavila sebe in svoj um. Ga podredila čustvom in z njim ravnala zgolj razumsko. Z umom nimaš kaj čustvovati. Basta. Po moje, da le tako lahko širiš svojo zavest. No, ne misliti, da vem, kaj govorim ... Tako pač je, ker se preprosto ne strinjam z okviri, ki so našem umu dani. Tudi razmišljanje je le družbeni konstrukt. Zato želim spoznati svojega, se ga zavedati in ga izboljševati. V smeri pozitivne revolucije, seveda. In tako me bo pot zanesla na dve delavnici koec februarja in začetek marca, ki jih izvajajo na New Momentu po licenci Edwarda DeBona. To brihto od možakarja je EU vpoklicala za ambasadorja kreativnega razmišljanja, saj je evropsko leto 2009 namenjeno kreativnosti. Sicer De Bono ni nobeno novo odkritje, a nikoli mu nisem posvetila dovolj pozornosti. Zgleda, da je zdaj napočil čas. Kreativnost pa ... Hja, ponavadi se začne in konča z umetnostjo ter z oglaševanjem, ki se z umetnostjo itak vseskozi spogleduje. Je pa precej več kot to. Ne znam še artikulirati tega. Vem pa, da je človek kot tak kreativno bitje. Ustvarjalnost je njegovo gonilo. Le da tega večina ljudi v življenju nikoli ne uporabi. Peščica v službene namene ... Kaj pa v življenju nasploh? No, bomo videli, kam me bo tole odpeljalo ...