Ko mene več ne bo

Na odru Doma svobode v Trbovljah so stali trio Eroika. Že drugi večer zaporedoma, saj je bil koncert razprodan in so odprli dodatne kapacitete. In kot prireditvenemu prostoru s takšnim imenom pritiče - ima na desni steni ikebano oz. venec oz. stenski rastlinski aranžma iz sončnic in vej ter ob levi steni na tleh petcevni nastavek za zastave. Vse to se s kančkom domišljije razpozna na spodnji fotografiji. Na njej so nemara razvidni tudi trije pevci in stoječa publika. Skupaj smo prepevali Dan ljubezni, zadnji komad. Ampak nismo bili sami! Pazljivo oko lahko na rampi odra pred monitorji zazna 3 kipce.

Kipci so na oder prispeli kot dokaz lokalnih predispozicij za nocojšnji koncert. En večer prej je kipce odkril Patrik Greblo in skupaj s hišnikom sta jih iz neke šaljive zgodbe prinesla na oder. Postavila sta po enega pred vsakega pevca. Doprsni kipci so častitljivi fantomi: Lenin, Marx in Engels. Ja, to so moje Trbovlje. Eroika z Leninom, Marxom in Engelsom prepeva Dan ljubezni. In jaz z njimi. 

Po koncertu pa imajo fani priložnost osebnega stika s slavčki. No, najprej se kupi CD in potem se gre po avtogram. Dama v rdečem, navdušena oboževalka - je moja mami. :) In kaj je pri iskanju osebnega pečata na CDju rekla glasbenikom: "Super ste, fantje! Bi vas kar posvojila!" Tile nasmeški Eroikov so odziv na njen komentar, seveda.  Ahahahahahahaha, moja mami je carica, nimaš kaj. 

Lepo je bilo. Skoraj ni bilo komada, kjer mi ne bi erektirale kocine na rokah. Tudi po nogah bi, pa sta ti zdepilirani. Ob prihodu domov so mi mati naložili še punkeljček sveže skuhane hrane in za povrh še odlično buteljko rumenega muškata. Mmmmmmmmmmmmmmmmati moja, saj človek ne more, da te ne bi imel rad. :)

Ko mene več ne bo, bo vse tako kot zdaj. - je tekst iz enega slovenskega evergreena, pa ne vem katerega, Eroiki ga prepevajo. Odnesel me je v zavedanje minljivosti in lepoto življenja. A je res potrebno, da za mano kaj ostane? ...