Isti kamen gledava, a ti ga vidiš drugače kot jaz. Mene opazujeva, a dojemava me vsak po svoje.
Skratka, zalotila sem se, da včasih, ko se pogovarjam s sabo, sebe naslavljam v dvojini. Rečem si: No, zdaj bova pa tole naredili ... No, zdaj pa dvigniva rit in obesiva perilo ... No, zdaj pa dajva, napišiva to prekleto brošuro ... In tako gredo stvari lažje skozi. Lažje je nekaj postoriti. Če sva pa dve. V dvoje je pa jasno lažje.
2 komentarja:
Ja, tudi jaz si kdaj rečem tako. V mislih imam mene in moj alter ego. Ponavadi so taki pogovori ko sem v dilemi med enim in drugim. Med črnim in belim, "dobrim" in "slabim".
In takrat se pogovarjata angelček (beri: razum) in hudiček (beri: srce)
(Kako paše, ko "pustiš" hudičku da zmaga...)
... ampak z egotom so sami problemi ...meni gre on pravzaprav na jetra ... klinc ga gleda ... in klinc gleda njegov naravni talent za preživetje.
Ta dvojina, o kateri pišem pa niti ne razločuje dveh jazov, ampak je bolj en jaz v dveh izvodih.
O hudičkih in angelčkih pa --- hihihihihihi, hudički so pravi angelčki. :)
Objavite komentar