Nekaj časa (let) mi v malih možganih tiči ideja, kako predstaviti filmsko zgodbo, v kateri bi se paralelno dogaja dva svetova. Da ni časovne elipse. Vseskozi poteka miselni svet in "realen" svet. Zbrka. Ultimativna. Ker se v istem času "realnega" sveta odvija mnoštvo paralelnih dogodkov v mislih. In potem nastopi nič. In v mislih ni nič. Koliko časa zdržimo kot gledalci v praznini? V niču, pravzaprav? Še ko spimo, smo v mislih drugje, kot v "realnosti".
Kaj naj še pridodam? V "realnosti" sem na balkončku, savska mafija spet kolovrati na dvorišču. V mislih pa ... Sladkosti. Vprašanja. Odgovori. Nič. Pa vendar vseskozi srce. "Realnost" ima srce. Misli pa ne. Ali je obratno? Ali je isto? Kaj bolj živimo? "Realnost"? Misli? ... ... ... Hm. Tragično. Free your mind ... - že ni brezveze nastalo.
Še zdaj vem, kje mi je črv te pripovedi filmske zgodbe stopil v glavo. Hodila sem čes mostiček v Kosezah proti parkingu. Ujela sem se, da razmišljam o fantu, v katerega sem bila zaljubljena, v "realnosti" pa sem bila na poti v službo, za kamor sem se pripravljala na sestanek. V glavi sem švigala čez projekte in temeljne 4 točke, ki so mi za sestanek pomembne. Preigravala sem kombinacije in razmišljala o njegovih očeh. O tem, kaj je rekel. Kako sem se takrat počutila, o tem, kaj pravzaprav mislim o njemu kot človeku, o tem, da ga sploh ne poznam ... Zdaj si za te stvari vzamem čas. Ko sanjam po spominih in krojim flash forwarde. NO, ... kakorkoli ... taka interpretacija zgodbe na filmu me zanima! Kako naj ujamem to, kar želim izraziti?
Preproste stvari je vedno težko povedati. In ko jih enkrat poveš, naslednjič ne zvenijo več tako dobro. Ali tisto, kar damo ven, odide? Se pretvori? Kam gre ta energija? Kje se spaja?
Lahko noč, ja. In lepo potovanje v dan jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar