O teh stvareh intenzivno razišljam zato, ker sem trenutno na delovnem področju v pasivni obliki. Nimam vizije, tako rekoč. Nimam načrta. Ko me nekdo vpraša, kaj delam, je moj odgovor skop, kot redko kateri: Projekte, rečem. Kakšne pa, je vprašujoči radoveden? Na področju tržnega komuniciranja, odgovorim. Aha, to je pa fajn. Je in ni, si misim.
Skratka - ker se mi trenutno fučka, kaj je na delovnem področju, sem nezanimiv sogovornik za mnoge pogovore v družbi. Opravljam svoje delo in se ne ukvarjam z vsem kaj lahko bi, kako lahko bi, s kom lahko bi, kdaj lahko bi ... Povejte, kaj hočete in to naredim. Tukaj se zatakne. Večinoma se ne ve, kaj se hoče. In jaz nisem aktivna, da pomagam razodeti hoteno. Tako se lahko na kakšnemu sestanku nekaj časa samo gledamo.
Ali človeka pomanjkanje delovnih ambicij potisne navzdol po družbeni lestvici? Sem zaradi te apatije manj vreden človek? Je z mano kaj narobe, ker nimam volje za delo? Sem nehvaležna za priložnosti, ki mi jih delo ponuja? Mar to v življenju sploh potrebujem? Da nisem depresivna ... Ne, nisem, ker tega ne čutim tako. Kaj pa potem?
Nič, pravzaprav. Iščem se v sebi mimo tega kako mi je ime, kaj delam, kaj vem, kako izgledam, kje stanujem, kaj sem v odnosu z drugimi, kaj kupujem ... Iščem sebe mimo vseh teh nalepk, ki me dušijo. Ker globoko v sebi zaznavam to, da smo vsi in vse eno. Eno samo življenje, ki je.
2 komentarja:
...pol pa prid na en kufe, pa bova skupi nč delala... se prav veselim... dolce far niente... a vidš italijani imajo pregovor zato... nč ni narobe s tabo, sam si že bl razvita, kot večina slovencev...
pridem jutr opoldan - po telovadbi in po masaži ... ahahahahahaha. ampak res.
Objavite komentar