Delovne ambicije kot družbeni status

Ugotavljam, da se vse preveč življenja suče okrog dela. Pa ugotovitev sploh ni nova. Seveda je delo, služba, poklic, ki ga človek opravlja, pomemben del življenja samega. Pa vendar ... Ambicije, ki jih ima človek na svoji poklicni poti so prerasle v pravi družbeni status. Vse preveč je pomembno, kakšne projekte nekdo dela, kakšne rezultate z njimi dosega, koiko zasluži in kdo vse ga hoče. Kdaj pa pomislimo, kdo nas hoče za svojega prijatelja? To kar sem, če mi odvzameš delo - kdo si želi mojo družbo? In nenazadnje - kdo sem jaz, če odmislimo kaj delam?

O teh stvareh intenzivno razišljam zato, ker sem trenutno na delovnem področju v pasivni obliki. Nimam vizije, tako rekoč. Nimam načrta. Ko me nekdo vpraša, kaj delam, je moj odgovor skop, kot redko kateri: Projekte, rečem. Kakšne pa, je vprašujoči radoveden? Na področju tržnega komuniciranja, odgovorim. Aha, to je pa fajn. Je in ni, si misim.

Skratka - ker se mi trenutno fučka, kaj je na delovnem področju, sem nezanimiv sogovornik za mnoge pogovore v družbi. Opravljam svoje delo in se ne ukvarjam z vsem kaj lahko bi, kako lahko bi, s kom lahko bi, kdaj lahko bi ... Povejte, kaj hočete in to naredim. Tukaj se zatakne. Večinoma se ne ve, kaj se hoče. In jaz nisem aktivna, da pomagam razodeti hoteno. Tako se lahko na kakšnemu sestanku nekaj časa samo gledamo. 

Ali človeka pomanjkanje delovnih ambicij potisne navzdol po družbeni lestvici? Sem zaradi te apatije manj vreden človek? Je z mano kaj narobe, ker nimam volje za delo? Sem nehvaležna za priložnosti, ki mi jih delo ponuja? Mar to v življenju sploh potrebujem? Da nisem depresivna ... Ne, nisem, ker tega ne čutim tako. Kaj pa potem?

Nič, pravzaprav. Iščem se v sebi mimo tega kako mi je ime, kaj delam, kaj vem, kako izgledam, kje stanujem, kaj sem v odnosu z drugimi, kaj kupujem ... Iščem sebe mimo vseh teh nalepk, ki me dušijo. Ker globoko v sebi zaznavam to, da smo vsi in vse eno. Eno samo življenje, ki je.