Smo zreli dovolj, da prevzamemo odgovornost?

Naslov te objave mi gre na bruhanje. Zrelost, odgovornost in vsi ti podobni konstrukti sodobnih civilizacij, ki se za to razglašajo. Kaj je zrelost? Kaj je odgovornost?
Eni to enačijo s starostno dobo, ki jo imamo v tuzemstvu, spet drugi to pogojujejo s prevzemanjem služb, rojstvom otroka, nabavo kredita, prenehanjem žuranja, ... Pa ti? Kje se najdeš v zrelosti in / ali odgovornosti?

Trenutno se mi je ta zgodila pol ure nazaj v avtu, ko sem povsem prisebna šofirala svoj preljubi avto (ki ga imam na leasing že skoraj 3 leta in prejšnjega sem imela 5 let na kredit). Popadlo me je to, da se od mene - ker imam izpit za avto in sem zato zakonsko certificiran šofer - pričakuje, da vozim po predpisih. E. Pa nisem. In redko, da me predpisi ujamejo ali jaz njih. Jebi ga, omejitve hitrosti so krute, desno pravilo izpušča očesno komunikacijo, pešci so včasih suicidalni, kolesarji mislijo, da so Highlanderji, zgodi pa se tudi blindirano misleči roler ... Ja, štekam. Ampak ... Nocoj sem iz centra LJ do Savskega naselja kar precej vozila po levi strani. Če že nisem tam vozila, sem o tem vsaj razmišljala, da bi. Ura je bila pozna, nobenega avtomobila nikjer in tudi Vilharjeva je v nedeljskih nočeh (večkrat dokazano) osamljen kos asfalta, zdolgočaseno mrtvo bitje, platfroma materiala, pustoba in dolgčas ... ki kliče po dogajanju in prekoračenju meja ... Eto. Zakaj me nocoj niso ustavili organi oblasti in mi vzeli ta roza certifikat? ... Lahko jim omenim, da me je držala slika, kako na Navje zapeljem z avtom, parkiram ob grobu kakšnega pomebnega slovenskega literata, prižgem čik, se z njim pomenim, kar me okrog njega mori, in pičim dalje. Zakaj mora zdaj to zveneti kot sajens fikšn, ko pa je tako življenjska in realna in normalna stvar.

Zato, ker smo podaljški pravil. In ker edino tako lahko funkcioniramo v navidezno urejenem kaosu. Ali kaj? Sem usrana do potankosti, me je sistem z vsemi kaznimi že spreobrnil v poslušnost, se obnašam kot se od dame pričakuje in spodobi? Mar to želim sama? Sem prilagodila obrambni mehanizem? Sem zrelejša in odgovornejša? Kaj sem?

Le na balkončku sedeča piska tega bloga, ki se huduje nad ponedeljkom, ki je pred njo ... A veš, da z njim prihajajo nove interakcije, nova komunikacija z ljudmi, novi dialogi, situacije, priložnosti, dejstva, izzivi ... Ona pa ... Bi le tu sedela. In bila. Kot je rekla Vera Jergović: Ona ne pije. Ona se ljubi s čašom. Ima samo jedno oko puno suza. Okrene se. I ne vidi lica, koja je ostavila nasmijana.

Jaz dodajam: Ona se ljubi ...

Kaj bi lahko nastal nek družbeni red, v katerem bi človek le ljubil samega sebe in to bi bilo to?!
Preveč Žižka in okus Hegla ... Resnica in Marksizem. Jaz pa ... že vem. Zase, sigurno. Mar mi lahko, jebeno dopustiš, da te ljubim v vseh svojih oblikah. Da ti to lahko dajem kar naprej, ko se mi zahoče. Da sem lahko sama, takrat, ko te pravzaprav najbolj ljubim in vse, kar potrebujem, je le to, da ti to veš. Kitajska modrost pač pravi: jaz vem, da moj sovražnik ve, da moja vojska raste.

Temperaturometer kaže 4 stopinje po Celziju. Od nekje je zadišalo po pečenju, ki še najbolj spominja na palačinke. Na balkončku sem. Nimam razloga za spanje. Zaenkrat mi to ne predstavlja potrebe, luksuza ali privilegija . Oj, da se spomnim, ko bo ta želja v igri ...

Jaz bi zgolj rada, da se ljudje več hecamo. Da razumemo šalo, ki je podana v trenutek. Da je lahko ruganje vzeto kot sprostilni moment. Da se moje pizdakanje in pritoževanje razume kot zabavo. In da je vsaka moja beseda vzeta kot pozitivno konstruktivno dejstvo (mar je lahko dekonstrukcija pozitivna? mar je tudi pozitivnost tako zajebano dekonstruktivna?). Mar hočem preveč?

Kar že dlje časa opažam. Je to. Da se ljudje premalo sproščamo. Da preveč jemljemo stvari zares. Da zares so samo zdravje in otroci. Da v sogovorniku vse prevečkrat vidimo iskalca svojih napak. Da vse premalokrat vidimo, kaj bi lahko izvedli bolje. Da vse prevečkrat vidimo česa nismo naredili. Da nas napaja skrb za šibkejše. Da nas žane fikcija, da smo močnejši. Da me prijateljeva težava napaja. Da me moja lastna sreča spravlja v skrbi. Da me tisto, kar je lepo - frustira.

Da ... - v tem trenutku je začelo deževati ... Ornk se je uscalo, da se razumemo. In jaz sem na balkončku. Zavita v dekci. Tudi malo me ne zebe. Dež ropota po teh valovitkah. In nekje na tem planetu prosijo za dež. Da nahranijo njihovo zemljo, da ta rodi tisti krompir, žito ... Evo mene. Prav to. Jebi ga, stari, pri meni dežuje. A ti dam malo vode? Sploh ne sprašujem ... Tukaj jo imaš. ... Ampak, vprašanje za absolutno svobodo: Da ne rečem za milijon € - bi jo tudi ti dal meni, če bi jo imel ti in jaz ne? ... Veš, tudi brez tega odgovora, ti jo dam jaz. No frks. Vzemi, napij se. ... ... ... Veš pa, kaj te sprašujem ... Isto, kot zdajle sebe izprašujem jaz. Only yourself bless yourself - take responsability - ... take your chance of being yourself.

:) t.adejab.

ps:
Najprej - brez zamre, dejstvo je: tole, kar sem napisala, Zemante ni bilo nikjer. ... Ej, za ta post sem hotla slikco. Zemanie nikjer. In če ravno dojemam, da je Zemanta angleško poslušna, ker - kot sem - piska v slovenskem jeziku - mi Zemanta zelo malo pomaga, sa je tako interantional, da tud mal ni slovenska ... Kako naj kot Slovenka, ki piše stvari nablogu, čim boljpe ponuca Zemanto? Eto, to je vpršanje ...