Image by Th♥mås Lǔ ~ 24th & 27th in Singapore via Flickr"Kaj pa ti?" me je vprašala zlata ribica. Bila sem 187. v vrsti in zlata ribica je bila že pošteno utrujena ter brezvoljna. Čudilo me je edino to, da je tako zmahana že ob 8h zjutraj. Draga moja, res imaš težaško službo.Poslušala sem tistih 186 želja pred mano. Tokrat ni bilo grosističnih ponudb po 3 želje na glavo. Nak. Vsak samo eno.
"Jaz bila bi le angel rada," ji zaupam. "Kaj hočeš krila, ali kako?" me vsa znervirana beza dalje. "Ne vem ... Angel ... To bi morala pogledati v priročnik, ker se ne spomnim šifre. Za krila pa vem. 23 88 76A 38X. Hočeš to?" Zmede me. Mar za angela potrebujem krila? Kako da zlata ribica ne ve, ne zna, ne zmore? "Veš kaj," je naenkrat vsa vzhičena. "Daj ti prevzemi mojo službo za danes, pa si sama izpolni to željo. Jaz grem na dopust. Hvala ti, angel si."
Človek mora svojim željam narediti prostor. Drugače se ne izpolnijo. Največja težava pa je v tem, da uresničenih želja ne prepoznavamo. Ker nas um stiska v kalup in tako prehiteva dogodke, da tistih, ki se ravnokar dogajajo sploh ne uvidi. Vse imamo pred nosom, le videti je treba. Videti s srcem.
Ja, tako sem tistega dne postala angel. Zlata ribica je pač šla na zaslužen dopust.
Ni komentarjev:
Objavite komentar