Otišinjeni trenutki

Image by { Eli } via FlickrGlava je prazna. Do danes zjutraj sem bila kot koncentrat. Intenzivno sem opravljala svoje delovne naloge. Ob 18h sem skočila na jogo in potem - razpust. Za ta teden sem opravila.
Nihče pač ne teži dovolj, da bi jutri še kaj postorila. Se bo pa ekstremno teženje začelo v ponedeljek, kar že vem. In to ne pomeni, da bom jutri naredila kaj vnaprej. Nopy. Petek bo na off. Nekam v kot bom posadila čivavo, da straži. In potem bom nekaj ur uživala v sreči, da sem na svojem. Kar mi daje občutek učinkovitega gospodarjenja času, ki mi je dan. Delala se bom, da nimam dela, pri čemer bo večina ljudi, ki jih poznam, delala. Za nekoga drugega. To mi ni prav. Ni prav, da kdorkoli dela za kogarkoli drugega, ki ni on sam. Pa tudi če ima fajn plačo in super delovne pogoje. Še vedno nekdo drug upravlja z njegovim časom, vedenjem, miselnim tokom. To je klinc.

Ljudje delamo čuda in čudne stvari zaradi denarja.

Enotedensko nebloganje je dobro delo. Pustilo mi je čas za notranja potovanja. Ki se niso zartikulirala nikamor ven. Le notri so ostala. Nič ne rečem - bolelo je. Zelo. Smejala sem se tudi - brez skrbi. O, spoznala sem se spet v novi luči - tudi to. Eksperiment samoopazovanje tako - zaključujem - poteka zadovoljivo. Prehrana je uravnotežena, blato brez posebnosti, alkohola in opijatov ni, zmedena sem ravno primerno, da mi gre življenje v nevednosti solidno od rok.

Nič ne vem. Razen tega, da ti moja odeja pristaja.



Povzetek zadnjega tedna:

• Balkan je naporen. Vesela sem, da je konec projekta. Okrogla miza mi je bila muka, ker je moderatorka premalokrat opazila, da ima ob svojem mikrofonu 5 gostov. Čakala sem, da tista ura mine in moderatorki gledala pod prste na njen papir. Ko je prišla vrsta name, sem nekaj odblablajala. Rekla sem, da je strpnost kot družbena vrednota zame pasivna in je le opazovalka brez akcije. ... Naporno.
  
• Prizadane me, ko mi meni zelo pomemben nekdo da vedeti, da njemu nisem nič posebnega. In mi to pove z veseljem, saj podeli svoja nesramna čustva z mano. Jebeš iskrenost. ... Sicer pa je to le moja percepcija in bog si ga vedi, kaj je tisti drugi mislil, hotel od mene. Morda nič. Je pa bolelo. Še zdajle, če podoživim ...
  
• Jack Johnson je izdal nov album: Sleep Through the Static - super je. Tudi Matt Costa: Unfamiliar faces - ni slab.
• Doma imamo indijske oreške iz Afrike.
• Na Škrabčevi domačiji je zelo lepo, Mare je obrnil novih 365.
  
• Odpovedala sem nastop z Umekom na Dnevu elektronike. Nisem to jaz. Nisem jaz neki performer, ki se najboljše počuti na odru. Jaz sem tisti performer, ki se odlično počuti, ko unemu na odru napiše kaj naj tam počne.
• Z otoplitvijo se je prebudila tudi savska mafija na našem dvorišču. Spet kvartajo na havbi avtomobila. Iz njega šopa turbo folk muzika. Ljubi moj Balkane, tebe nikad kraja.
  
• Znam butasto gledati.
  
• So trenutki, ko ne rabim besed. Ker me človek, ki je ob meni - otišini. Nebeško.
  

Danes smo na jogi vadili smejalno pranajamo. To pomeni, da se smejiš. Vsi skupaj se smejimo. V tem vrstnem redu zlogiranja: ha-ha-ha, he-he-he, hi-hi-hi, ho-ho-ho, hu-hu-hu, ha-ha-ha. Res je smešno. :)