Blaženi

Ne vem, kdo bolj. Starši, ko dobijo otroke ali otroci, ko dobijo starše. V kratkem bodo rodile 3 prijateljice. Dve prvič in ena drugič. Mene otroci pomirjajo. Ko imam v rokah detece, mi je dovoljeno vse na svetu. Nekoč sem rekla, da bo imeti svojega otroka moj največji projekt. To bo moj največji, najzahtevnejši, najbolj eksperimentalen, najbolj inovativen in ustvarjalen življenjski projekt. In tudi budžet bo največji. Doživljenjski in jaz bom sponzor.


Zadnjič sva se takole stiskali z Vijolo. Punčko, ki jo lahko srečate v dokumentarcu Vprašajte mene, ko je briljatno odigrala vlogo spečega dojenčka. Pol leta potem že šarmira vso okolico. Kjer se pojavi, se vse zavrti okrog nje. Navila me je okrog prsta in jaz njo. Z brbljanjem po vratu je postala mehka kot pero, dihanje se je umirilo, naslonila se mi je na ramo in bila blažena. Seveda - jaz tudi. Kako ne bi bila s to lepoto na ramenu.

Tudi moje delovno življenje se trenutno precej vrti okrog otrok. Za Pampers pišem scenarije za 7-minutne risanke z gosenico Tinko. Tinka na morju, Tinka v sadovnjaku, Tinka v mestu ... Iz preučevanja sadovnjaka sem spoznala čebele samotarke. Čebela samotarka v majhno luknjico v zemljo ali les nanosi cvetni prah, ki je hrana za bodočo čebelo. Na cvetni prah položi jajčece in luknjico zapre. V eni sezoni pripravi nekaj deset takšnih luknjic. Tako je njena skrb za zarod končana. Čebela, ki se izleže, nikoli ne vidi svojih staršev. Starši nikoli ne vidijo svojih otrok. Ja, tako je pri čebelah samotarkah. Perfekten naslov za filmski scenarij. Čebela samotarka. Zveni precej evil.

Koga bolj boli? Otroke brez staršev ali starše brez otrok?

Vsepovsod je ena sama ljubezen.