O zaupanju, razočaranju, sprejmanju, zapuščanju, hrepenenju in pogrešanju

veš, poet, svoj dolg? mar zgrinjaš se v molk?

Naslov tega zapisa je kot temna plat ustvarjalcev, ki dobijo priložnost za svoje veliko avtorsko delo in potem vanj stlačijo vse, kar jim leži na duši. Vsa vprašanja, vse dileme, vse življenjske resnice in smisle je potrebno obdelati in.one.go. Populistično gledano bi lahko kaj takega pripisali t.i žanru slovenskega filma. Čeprav vanj ne verjamem. Sploh pa ne zdaj, ko nekako, kakor pač kažejo zvezde - vanj vstopam. Vpoklicana sem kot ko-scenarist v dva slovensko-filmska projekta. Se še vohamo, a intuicija pravi, da bo. Oboje. Oziroma, da oboje že je. Nekaj eksperimentalno.celovečernega. In nekaj ne.vem.še.točno.kaj celovečernega. Pa ne samo to. Poleg celovečernih filmskih form sem najbolj zasigurno vpoklicana tudi kot scenaristka nove TV nadaljevanke, po obstoječi predlogi, z vso avtorsko avtonomijo intervencije. Pred zame mogočnim izzivom stojim. Z neverjetno priložnostjo, da si v prihajajočem letu s temi projekti pridobim status samostojnega kulturnega delavca. Za katerega imam že zdaj vse predispozicije in reference, problem pa je, da me z vsemi njimi ni mogoče umestiti v nobeno opredeljeno kategorijo. Ker sodim v toliko njih, da se v vsaki izmed njih povsem porazgubim. Pisatelj, scenarist, režiser, snemalec, fotograf. Vse to in nič od tega. Tako sem tudi jaz en konglomerat vsega možnega pod eno streho, ki na koncu, pod črto, v tem kontekstu - ni N I Č.

Toliko o egocentričnih ciljih novih podvigov ... Kolektivno gledano pa si želim, da bi soustvarila nekaj, kar bi ljudje mojega kova, naše krvne skupine, z veseljem pogledali. In hoteli še. Tako nocojšen dan in noč v večini posvečam razmišljanju in oblikovanju nastopajočih likov v TV nadaljevanki. Kakšen peskovnik. Vedrčka, lopatice, potičke, avtomobilčki, Barbike, garaže, kočije, potoki, mostovi, ceste, gradovi. Ves peskovnik imam zase. Ivan Zidar bi bil ljubosumen ob takem izzivu. Sprejela sem izzive z vso odgovornostjo tajm menedžmenta, z vsem navdušujočim hrepenenjem, s popolnim zaupanjem vase in v ljudi, ki so me vpoklicali v projekte, z zavedanjem o popolnem razočaranju, ki ob nerealizaciji lahko sledi in z neizmerno samozavestjo, da lahko vedno odkorakam proč, drugam, nekam - kjer še nisem bila. Človek bi mislil, da imam jajca. Pa jih nimam. Z vidika anatomije zagotovo ne. Tudi lezbičnih nagnjen ne, ker sem se o njih že dovoljkrat v življenju preizprašala. Nimam jih. Imam ustvarjalni nemir. To je vse.

Toliko o delu.

Zdaj pa k privat vidiku naslova zapisa.

O zaupanju.

Rodimo se in zaupamo staršem. Nato se jim upremo in jim ne zaupamo več. Ker zaupamo v ljubezen do nekoga drugega. Potem tej ljubezni ne zaupamo več in spet zaupamo staršem. Nato začnemo zaupati sebi. In vedno bolj zaupamo zgolj in samo temu. Ko uvidimo, da zgolj to ne pelje nikamor in da je smiselno zaupati tudi drugim. V ljudi.

O razočaranju.

Najprej smo razočarani nad sabo. Ker matematiko pišemo slabše, kot smo pričakovali. Ker nismo spisa pri slovenščini pisali več. Ker nismo naredili sprejemcev. Ker nas ljubljena oseba ne jebe pet posto. Ker nas lastni otroci ne ubogajo. Ker nas šef javno linča. Ker nam ne zvišajo limita na banki. Ker zastavljeni projekt ni dosegel ciljev. Ker nismo shujšali po načrtu. Ker se nismo povzpeli na Triglav v petih urah. Ker seksualni partner ni doživel orgazma. Potem smo razočarani nad nezaigranjem košarkarske reprezentance v finalu EP. Takoj zatem razočaranje nad neosvojeno bronasto medaljo na istem prvenstvu. Razočarani smo tudi, ker naš kandidat ni prejel oskarja. Razočarani nad vsoto denarja, ki smo jo podedovali po sorodnikih v Argentini. Razočarani, ker nam partner po vseh teh letih še vedno ni sposoben za rojstni dan kupiti darila, ki si ga tako želimo in o katerem že toliko časa namigujemo. Razočarani, ker ljubljena oseba zgolj nekaj obljublja. Razočarani nad drugimi. Ker zaupamo.

O sprejemanju.

Po pubertetniških samodestruktivnih nagnenjih, morda tudi samomorilskih mislih, se nekega dne začnemo sprejemati. Razočaranje svetobolja popušča in sprejemamo svet okrog sebe. Potem končno sprejmemo sebe. Vsaj za trenutek se zdi tako. Pa tudi s tega naslova ni končnega rezultata. Sprejmemo razočaranje, sprejmemo zaupanje. In ko sprejemamo nas je strah zapuščanja. Biti zapuščen. Ali zapustiti. Isti drek.

O zapuščanju.

Potem smo nekega dne zapuščeni ... Od staršev, ko se znajdemo v belem svetu povsem sami. Od ljubljene osebe, ki ji sledijo nove, ki nas zapustijo. Nato zapuščamo mi. Zapustimo nekoga in se počutimo skrajno slabo. Ker imamo občutek, da smo s to zapustitvijo zapustili sebe. Ker ko nekoga zapustiš, te boli občutek, ko si bil zapuščen sam. Pa naj bo to zapuščanje staršev, slovo ob smrti nekoga, zapuščenje ljubljene osebe ali otroka, ki je odkorakal v svoje življenje ali otroka na ulici, ki si mu stisnil nekaj drobiža in ga nisi dvignil pod pazduho in odnesel k sebi domov. Zapuščanje je bolečina. In slaba vest ob.enem. Ker hrepeniš po svobodi.

O hrepenenju.

Edino hrepenenje je dokaz neizmernega poguma in popolnega sprejmanja straha, z vsem zavedanjem morebitnega razočaranja, ob katarzi zaupanja, z osvobajanjem zapuščanja. Zapustiti sebe je strah pred absolutno svobodo. Zato je treba hrepeneti. Po nečem, kar še nisi in morda nikoli ne boš. To je svoboda.

O pogrešanju.

Tu svobode ni. Je pa lepo čutiti pripadanje nekomu ali nečemu, ki v tem trenutku nisi zgolj ti sam.

Tako zdaj ležim na terasci. Obkrožena s še zadnjimi, najbolj vztrajnimi žužki tega poletja. Stonoga na fasadi, družine pajkov po vseh kotih. Hroščki na tleh, komarji mi frčijo okrog glave. Jesen je. Čeprav sem danes skočila v morje in užila lepoto domače morske vode kot še ne v tej sezoni. Danes je bilo morje fantastično. Pravšnje temperature in mirnosti tudi za hrbtno plavanje neukih te tehnike. Nasmejana družba na plaži. Kafič zariglan. Mnogo avtomobilov in jadrnica, ki se je dala z granikom vrniti se v morje. Sedajalnik je čas, ki ga pogrešamo. Se dati. Danes sem se dala dnevu kot je bil. In se dajem noči, kot je. Dala sem se sebi in svetu. Kakšna svoboda.

P.S.

Odslej bodo zapisi JellyMetuljke izhajali ob torkih. To je namen in cilj. Znana periodika olajša stvari, pač ... Da bomo vedeli, kdaj se tule srečamo in imamo vsi kaj od tega.