Poznoštudijska in prvoslužbena leta sem malo šolo profesionalnega življenja dala skozi z danes močno prepoznavno, mednarodno, izjemno stabilno, razraščujočo in skrajno popularno blagovno znamko TOP SHOP. V živo se spomnim dneva, ko sem prvič to ime zagledala - natisnjeno na nalepki, s prepoznavnim logotom in pripisom: Nakup iz naslonjača. Videla sem fotelj, TV, v dnevni sobi je bilo to, videla sem TV daljinca in vse skupaj se mi je zdelo sila imenitno. To ljudje potrebujemo, se mi je bliskalo po glavi. Ja, nikamor ni treba, trgovina pride k tebi domov skozi TV ekran. Telefon, odtipkaš par številk - in to je brezplačna telefonska linija - si misliš, kar namesto tebe plačajo telefon. Uau. Bilo je leta 1996. Danes ob kupovanju preko interneta in z brezplačnim tipkanjem številke svoje kreditne kartice takšnega vznemirjenja ne občutim. V trinajstih letih sem izgubila občutek imenitnosti trgovine v lastni dnevni sobi. Zdaj je ta lahko še na sekretu.
Paradigma TV prodaje je temeljila/temelji na prihranku časa in denarja, ki ga pospremi vzpostavitev problema, produkt ali storitev kot rešitev vzpostavljenega problema, temu pa sledi promptno vzpostavljena potreba po produktu ali storitvi in poziv k akciji - nakupu! Vsi izdelki in storitve se prodajajo skozi prizmo iste dramaturgije. Problem, produkt/storitev, rešitev, prihranek časa in denarja, poziv k nakupu.
Prihranek časa in denarja ... Na površju se lahko zdi, da je danes življenje le še to. Čas in denar. Morda zato vsi tako neumorno iščemo srečo in ljubezen ... Da pravzaprav sploh več ne vemo, kaj ti dve stvari sta, če nista opredeljeni s časom ali denarjem. Če nimaš časa zame, me ne osrečuješ. Če mi ne plačaš kosila, me nimaš rad. Čas dam tistemu, ki me dela srečno. Denar dajem tistemu, ki me ima rad. Čas je sreča, ljubezen je denar. Jebeš to prevzetnost in ta napuh.
Sedeli smo za mizo pri nedeljskem kosilu. Zadaj se je Ališič drl z nekimi čudnimi medmeti.
“Ampak jaz ne vem ... Mi smo pa tako radi hodili v službo. Komaj smo čakali, da skupaj kaj fajnega naredimo. Pa to ... Pa ono ..., “ je enkrat vmes dejala mami. V mislih me je odpeljalo v nedavni intervju z NevemKom, v AliSobotniPrilogiAliObjektivu, ki mi je odprl en pogled na prosti čas. Nekaj v smislu poseganja dela v človekov prosti čas, je bilo ... Slaba službena volja da ima vzrok v tem, da se danes dela mnogo več za isti (ali slabši) denar kot nekoč. Delo je prevzelo dobršen del prostega časa. In tu se začne vsa nevroza. Ob branju pomislim: res je, madona, mnogo prijateljev imam, ki mi pripovedujejo o preštevilnih neplačanih nadurah. Ki da so samoumevne. Nekateri jih lahko zbarantajo za proste dneve, drugi še tega ne. Večini se nadure torej ne plača. Skoraj nobenemu v denarju, redkim v času. Pa bi namesto finančnega dodatka marsikdo, če ne kar vsi, rajši vzeli dela prost dan. Kaj ti torej rabi pogodba o delu, z njo 40-urni delovnik, 26 dni dopusta in ne vem kaj še vse, ko pa je v realnosti povsem drugače. Žalost božja.
Pod roke mi je prišel manifest z imenom Freak Revolution. Ob hitrem preletu izgleda vzpodbudno branje. Veselim se srečanja z Združenimi državami Amerike čez 14 dni. Čutim, da me bo navdalo z neko lahkotnostjo.
In če bi naslednja zlata ribica, ki jo srečaš, dejala: “Kaj hočeš? Vsak dan 3000 evrijev ali vsak dan 10 ur časa zase, prostega časa, izključevši spanje?” - Kaj bi izbrali? Po topshopovski ideologiji bi to bilo 1500 evrijev in 5 ur časa zase. A zlata ribica ni za kompromise. Zlata ribica željo izpolni in z njo ne moreš barantati. “3000 evrijev ali 10 ur časa,” je vztrajna. Izbrala sem denar, misleč, da si z njim kupim svoj čas. Nikoli ne bom vedela, kakšno bi bilo moje življenje, če bi izbrala drugo možnost. Zatorej danes hodim za denarjem, da si z njim kupujem svoj prosti čas. In če me vprašate o moji duhovni razvitosti ... Vem, kakšna agonija je, ko ni denarja ... Takrat tudi za občutenje sreče in širjenje ljubezni težko najdeš motiv. Občudujem tiste, ki to zmorejo. Vem pa tudi, kakšna agonija je imeti preveč časa ... Občudujem tiste, ki znajo živeti v vsem času, ki jim je na voljo. Sploh pa ... Kaj ta zlata ribica sprašuje take neumnosti? No, bog ne daj pa, da me vpraša ali hočem srečo ali ljubezen ...
Zaključujem totedensko javljanje s citatom, ki ga je objavila FB prijateljica:
"Life, is not a having and a getting, but a being and a becoming." - Myrna Loy
Srečno! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar