Manjka zaplet

Nežnost.

Današnji človek je obseden z reševanjem problemov. In če teh ni na vidiku, mu manjka zaplet. Tako je tudi z mano. Uročila me je lenoba in tako tudi zapletov ne vidim. Čeprav sem danes bila blizu, ko mi je butec v avtu zadaj hupal, naj speljem v križišču. Zapletenem križišču. Odvil se mi je kratki film o vzrojeni ženski, ki zapusti vozilo, odpre vrata avtomobila za njenim in vozniku mirno pove, da je kreten. Ker gre za evnuha in za še boljši zaplet, vanj s svojim neumnim jezikom vskoči sovoznica. Vzrojena ženska zamenja stran avtomobila, odpre sovoznikova vrata in sovoznico stisne za joško. Ta sakramensko zacvili od bolečine. Evnuh hoče odpreti usta, ko mu sovoznica eno primaže. Ja, butec, zakaj tako nevrotično hupaš. Vzrojena ženska se odstranjuje, ko evnuh sovoznici primaže drugo. Vzrojena ženska sede nazaj v svoj avto in se obesi na svojo hupo, ki je melodija: Love is in the air, everywhere I look arround... Pa saj to je genijalno, pomislim. Da bi bile vse hupe z melodijo Love is in the air. Ne samo melodijo, tudi z vokalom, vse hupe bi bile komad Love is in the air. Madoniš, res fajn. A vzrojena voznica v resnici, potem ko spelje, dvigne sredinec v pozdrav zadaj stoječemu avtu. Svetloba, ki je padala skozi vetrobransko steklo je lepo izrisala silhueto te ikonografije. Avto mi je sledil do naslednjega križišča, potem sva šla vsak po svoje. Z zapletom torej nič. Sicer bi si kot zaplet lahko vzela svojo lenobo in jo reševala, a sem preveč lena za to. Kot zaplet bi si lahko vzela tudi vse potrebne podvige pri raznih zdravnikih, ki jih že res nujno potrebujem. Zobozdravnik, ortoped, nevrolog, ginekolog. A nič od tega. Še vedno verjamem v naravo. Vse se bo uredilo samo po sebi. Le tega še ne vem, od kod mi upanje, da so stalni zobje regenerativni del človekovekovega telesa. Plombe se bodo težko naredile same in implatanti takisto. Drugo bo že.

Ko bi vsaj bila v fazi, da iščem novo službo ... Ali pa v fazi, da me boli srce, ker me je zapustil fant ... Ali pa ko bi vsaj iskala lokacijo za gradnjo hiše. Ali pa se ukvarjala s pridobivanjem kredita. Ali pa ... Ko bi me vsaj vse skupaj toliko dolgočasilo, da bi iskala način, kako spakirati kufre in zapustiti našo ljubo, miniaturno deželico. Za nekaj let. Ali pa ko bi vsaj bila tako nezadovoljna s sabo, da bi iskala psihoterapevta. Ali pa imela neusahljivo željo po spremembi spola, recimo. Ali pa razmerje s poročenim moškim. Še bolje - s poročeno žensko. Ko bi vsaj lahko imela šefa, ki bi ga s sodelavci sovražila. Ali pa imela nekaj, o čemer bi lagala staršem. Ali pa ko bi vsaj ne imela prijateljev in iskala nove. Ali pa bi recimo bila zdajle vsaj malo manj ošabna in arogantna ter prenehala s tem cinizmom, sarkazmom in ironijo, med katerimi pa itak ne ločim.

V bistvu pa se imam super. Uživam do obisti. Ko pa stopim v stik z zunanjim svetom, se mi zdi, da mi nekaj manjka. In da moram nekaj reševati. In da moram nekaj spremeniti. In da moja bit ni popolna. In da je nekaj treba ... Treba!!! Drugače bo vsega konec. In ne bom zveličana.