Rekorder

Ok, tale bo malce psiho. Šizo. Strah vzbujajoča. In veselje in smeh in toplino. Želje in hotenja. O tem bo šlo. Moja teza je taka. Vsakdo se v nečem ali vsaj že kdaj - počuti rekorderja. Nocoj razmišljam o mojih rekorderjih. Tistih, ki so v mojem spominu vsak na svoj način zabeleženi kot rekorderji. Recimo nekdo, ki je rekorder v številu klicev ob izklopljenem telefonu. 18 neodgovorjenih klicev. Do rekorderja v tem, da najbolj nima imena. Ko nekoga ne moreš opredeliti z obstoječimi besedami. In si izmisliš svojo. Recimo: špljunk. Kar nič ne pomeni, zato še vedno nimaš opredelitve. Bluzim. Vem. :) Posledica hollywoodske diete. Posledica stare komunistične razvade, kot je prijateljev oče poimenoval dopust. "Dopust?," je rekel, "to je komunistična razvada. V kapitalizmu ni dopusta." Lepo propagandno antisporočilo za naš sistem. Na dopustu se opustimo. Razpustimo. In mnogo pridobimo. Le slabo vest je treba dati na stran. Se ustaviti in obrniti vase. Zato je za dopust dobro, da ima že kmalu v mislih naslednika. Potovanje. Ja. Dolgo potovanje pozimi. To mi daje energijo. Vedno na svoj način. A imeti takšnole poletje pozimi, je lepo razkošje. Dobro za telo, dušo in duha. Strežnik svobode in odprtosti. Odprtih čaker. S potovanj imam rekorderja v številu komarjevih pikov na eni nogi. 235. Jaz sem bila s svojimi 88 pravi cicibanček. V čem pa sem jaz rekorderka? V katerih kategorijah sploh tekmujem? Pa poglejmo. A v katerem merilu gledamo? Hm.